Martini pravi, da navajam, da je bila SZ v začetku vojne zaveznica Hitlerjeve Nemčije, ker je z njo sklenila pakt o nenapadanju. Ta pakt je dejstvo, kot je tudi dejstvo, da je po tem dogovoru SZ okupirala Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko ter skupaj z Nemci tudi Poljsko. Tako se je začela druga svetovna vojna, saj sta nato Anglija in Francija napovedali Nemčiji vojno. Nekritično pa je, da se priključitev Sudetov Nemčiji popolnoma enači z okupacijo prej naštetih držav, ki je preraslo v vojno. Res je mednarodna (zahodna) skupnost tedaj popuščala Hitlerju, a enako prej Stalinu. Hitler se je zgodil tudi zato, ker nihče ni poskušal kaznovati Stalina, ki je denimo v letih 1932 in 1933 povzročil lakoto v Ukrajini, sicer žitnici, ki je v tem času služila le SZ. Ocene o žrtvah se gibljejo od 4,5 do 7 milijonov Ukrajincev. Ker svet ni želel videti enega genocida, se je pozneje zgodil še holokavst. Hitler je točno vedel, da si lahko nekaznovano privošči kar koli.

Martini pravi, da bi se brez žrtev SZ vojna zavlekla in da je obstajala precejšnja verjetnost, da bi se druga svetovna vojna končala s Hitlerjevo zmago. Jehuda Bauer, mednarodno priznani strokovnjak za proučevanje rasizma, antisemitizma in holokavsta, je za Delo (SP, 16. avgusta 2014) izjavil: »Marksistična ideologija je bila že od začetka polna nasprotij, saj je po eni strani težila k enakosti in pravičnosti, celo k demokraciji, po drugi strani pa je od vsega začetka vključevala tudi očitno nedemokratične, celo genocidne elemente (članki Marxa in Engelsa iz leta 1848/1849 in nato iz leta 1863 ter njuna korespondenca govorijo o iztrebljanju Čehov, Slovencev in drugih tako imenovanih nezgodovinskih ljudstev). Ideal SZ je bila uresničitev libertarnih načel in odprava države. Dejansko stanje pa je bilo nasprotno: zatiranje, ustrahovanje, korupcija, umori, mučenje. Na koncu so notranja nasprotja najbolj prispevala k padcu režima. Pri nacistih je bila situacija povsem drugačna. Pri njih je vladala zastrašujoča doslednost med rasistično, teroristično in antisemitsko ideologijo ter načinom izgradnje družbe. Nasprotij ni bilo: prepoznavni znak tega režima so bili vzpostavitev svetovnega nadzora z vojno in zavojevanjem ter genocidni programi. Brez vojaškega poraza bi se Hitlerjev režim obdržal; nikoli se namreč ne bi zrušil sam od sebe. Sovjetski režim se je. Zato ni tako težko razumeti, zakaj so bili Sovjeti na koncu sposobni sodelovanja z Zahodom, da skupaj porazijo nacistično Nemčijo. Med vojno je umrlo več kot 20 milijonov sovjetskih državljanov in prav Rdeča armada je, ob sicer izdatni pomoči z Zahoda, zadala usodni udarec nacistični Nemčiji.«

Zavezniki – in na koncu tudi Sovjeti – so torej dojeli, da bi se brez vojaškega poraza Hitlerjev režim obdržal; nikoli se namreč ne bi zrušil sam od sebe. Japonci so leta 1945 izgubljali vojno, a se niso hoteli predati, zato so Američani 9. avgusta odvrgli nanje atomsko bombo. Isti dan je Sovjetska zveza izpolnila dogovore z Jalte in Potsdama ter le napadla Japonsko. 11. decembra 1941 Nemčija in Italija napovesta vojno ZDA in 10. julija 1943 sledi britansko-ameriško izkrcanje na Sicilijo; ZDA torej niso šele na dan D leta 1944 vstopile v vojno v Evropi. Koliko držav je doslej okupirala SZ in koliko ZDA?

Pa še to: Borisu Nemcu na njegovo pismo ne bom odgovoril, saj med drugim zagovarja, da sta sovjetski komunizem in revolucija prava rešitev za ogrožene narode in njihove države, tudi za Slovence, a SZ je razpadla na nacionalne države. Nemec meni, da so moja mnenja le prizadevanja, usmerjena proti vitalnim interesom slovenskega naroda, le da se tega ne zavedam. Ne, tega se ne zavedam. Enako kot se ne Nemec.

S tem odgovorom pa tudi zaključujem moje pisanje v polemiki z zgornjim naslovom.

Franc Mihič, Ribnica