Sadaf Khadema je trenutno v Franciji. In tam bo ostala, saj je zaprosila za azil – v domovini jo hočejo aretirati, češ da je prekršila pravila oblačenja žensk. Sadaf je namreč prva iranska boksarka, ki je zmagala na mednarodni tekmi. Ko se je hotela s svojim francosko-iranskim trenerjem Mahyarjem Monshipourjem, bivšim svetovnim prvakom in svetovalcem francoskega ministra za šport, vrniti v domovino, so jo na letališču opozorili, da jo doma čaka aretacija, čeprav je med tekmovanjem nosila rdeče hlačke in zeleno majico v čast barv svoje domovine. Na glavi pa ni imela naglavne rute. In to je tisto, kar je razbesnelo iranske uradnike. Sadaf je časopisu L'Equipe dejala, da se ji zdi popolnoma normalno, da tekmuje oblečena le v hlačke in majico. Do februarja letos niti ni bilo mogoče, da bi tekmovala drugače, saj Svetovna boksarska organizacija (AIBA) ni omogočala, da bi bile tekmovalke oblečene v skladu s svojim verskim prepričanjem. Šele zdaj AIBA dopušča tekmovalkam, da nosijo tudi naglavno ruto. Za to so se odločili, ker je ženski boks vse bolj priljubljen v muslimanskih deželah od Afganistana do Maroka, kjer ženske ne trenirajo le športnega boksa, temveč je postal tudi zelo priljubljena rekreacija.
»Boks ni več razumljen le kot moški šport. Prav je, da tudi boksarska organizacija sprejema različnost in spoštuje verska prepričanja,« je dejala libanonska boksarka Zeina Nassar, ki živi in trenira v Nemčiji. Boksarka je postala znana, ko se je pojavila v razvpitem oglasu za Nike ob Colinu Kaepernicku, LeBronu Jamesu, Sereni Williams in drugih. Zeina Nasser je sicer od vsega začetka v ringu nastopala z naglavno ruto, a to ne zmanjša pomena, ki ga s svojim zgledom daje dekletom. »Dokazujem, da tudi muslimanska dekleta zmoremo doseči svoje sanje. Seveda še vedno občutim pritiske, toda zvesta sem sebi,« je dejala za portal Refinery 29. Prepričana je tudi, da se prav z naglavno ruto v ringu bori proti predsodkom.
Gledališka igra o boksarki iz Pakistana
Razlogi, zakaj se muslimanska dekleta odločijo za trening boksa, so presenetljivo podobni. In tudi problemi, s katerimi se zaradi te odločitve srečujejo, so podobni. V Mogadišu rojena Ramla Ali se je boksa lotila, ker so jo v Londonu, kamor se je zatekla njena družina, sošolci v srednji šoli nadlegovali. V telovadnici v soseski, kjer so živeli, je odkrila boks in začela trenirati. S tem se je sicer obranila sošolcev, a si nakopala jezo družine. Njena mama je bila prepričana, da se dekleta ne smejo ukvarjati s športom, ker se nihče ne bo hotel poročiti z njimi. Zato je trenirala na skrivaj, pri tem pa ji je pomagal stric, ki je nazadnje družino prepričal, da ni nič narobe, če dekle trenira boks. Zdaj jo na tekmah včasih spremlja tudi mama. Nazadnje se je poročila s svojim trenerjem, doštudirala pravo, pred dvema letoma pa se je odločila, da bo nastopala za somalijsko reprezentanco in računa na nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. Tudi ona večkrat poudari, da je njen namen biti zgled drugim dekletom.
Najbolj slavna boksarka muslimanskih korenin pa je Ambreen Sadiq. Tudi ona živi v Veliki Britaniji, kamor se je njena družina preselila iz Pakistana. Tudi ona se je boksa lotila zato, ker so jo sošolci nadlegovali. In tudi njena družina je odločitvi nasprotovala, češ da je v kratkih hlačah »sramota za družino in kulturo«. Dobivala je celo grožnje s smrtjo. Vztrajala je, postala prva muslimanska državna prvakinja, o njej so posneli dokumentarni film in uprizorili gledališko predstavo z njeno zgodbo. Poleg tega, da še vedno trenira, je v svoji soseski ustanovila boksarski klub za dekleta. Tam jih poleg športa uči, da morajo spoštovati same sebe, tako kot svojo skupnost uči, da mora spoštovati odločitve in želje deklet.
