Mnogi nekdanji kolonizatorji imajo v svojih muzejskih zbirkah dediščino avtohtonih ljudstev, vsakih nekaj let pa so soočeni s potomci, ki trdijo, da ostanki njihovih dedkov in babic niso muzejska lastnina.
Avstralski aktivist Ned David je denimo leta 2011 iz londonskega Narodnega muzeja v domovino vrnil kosti prednikov, ki so jih evropski znanstveniki kot arheološko zanimivost odnesli iz arhipelaga Torres Strait v 19. stoletju. Kako bi se počutili, če bi vedeli, da so ostanki nekega vašega sorodnika v tujini brez možnosti za dostojen pokop, so spraševali predstavniki aboriginov. V muzeju so se strinjali, da ostanki pripadajo »izvorni skupnosti«.
Podobno je marca londonski vojaški muzej v Etiopijo vrnil kodre njihovega vladarja Tewodrosa II., Norveška pa tisoče artefaktov, med njimi lobanj, prebivalcem Velikonočnih otokov. V Avstralijo naj bi zgodovinske ostanke kmalu vrnili tudi nekateri nemški muzeji.
V muzejih nezadovoljni, oropani vse bolj odločni
Če se pred desetletji muzeji niso ozirali na želje domorodcev, kar jim je omogočal tudi zakon, danes prevladuje razmislek, da je treba ljudstvom vrniti telesne ostanke sorodnikov. A ta odločitev je za muzeje seveda lažja, če gre za ostanke, ki ležijo v skladiščih, težje se odpovejo artefaktom, ki privabljajo množice.
Janet Dugdale, direktorica Narodnega muzeja v Liverpoolu, kjer hranijo več kot 10.000 etnografskih artefaktov iz Afrike in več kot 6000 iz Oceanije, je za Guardian opozorila, da so pričakovanja, da bodo muzeji množično vračali svoje zbirke, nerealistična. Da je pred njimi obdobje dolgih pogovorov s predstavniki različnih avtohtonih ljudstev in vlad. Ned David je ob tem povedal, da se je njihov boj za pravice očitno šele dobro začel. šum
