V Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu so v začetku meseca odprli razstavo Boris Lurie in NO!art, ki nas izčrpno seznani s to nam doslej praktično neznano umetniško ustvarjalnostjo. Pripravili so jo v sodelovanju z Boris Lurie Art Foundation, glavna kuratorka Ivonna Veiherte pa prihaja iz Rige, kjer je Lurie preživel mladost in kjer je bila razstava tudi prvič postavljena. Spremlja jo bogat katalog, ob odprtju pa so pripravili simpozij, ki je poleg osvetlitve Borisa Lurieja in protivojnega umetniškega gibanja NO!art tematiziral tudi (ne)možnost vizualne reprezentacije grozot in travm holokavsta.
Delovanje na newyorški underground sceni
Gibanje NO!art so leta 1959 ustanovili Boris Lurie, Sam Goodman in Stanley Fisher. Povezovala jih je skupna usoda preživelih holokavsta. V naslednjih letih so organizirali vrsto politično in družbeno angažiranih razstav v svoji galeriji March na newyorškem Lower East Sidu. Pridružili so se jim številni umetniki in umetnice, njihova praksa pa je bila neposredna, angažirana, težavna in brutalna, čisto nasprotje ameriškemu snu in hollywoodskemu glamurju.
O tem pričajo tudi naslovi razstav – Razstava pogube, Vključujoča razstava, NE razstava in Vulgarna razstava ali Razstava NE skulptur (dreka), na kateri so bili kipi iztrebkov, ki jih lahko vidimo tudi na tokratni razstavi. Zavračali so obe vodilni umetniški smeri tistega časa, abstraktni ekspresionizem in popart, češ da sta apolitični, reakcionarni, salonski in komercialni. Sami so ostali na margini, v undergroundu v krogu somišljenikov in podpornikov. Menili so, da mora biti umetnost v službi resnice in da mora promovirati idejo miru, kljubovali so trendovstvu in establišmentu ter obravnavali boleče politične in družbene teme svojega časa – fašizem, imperializem, rasizem in seksizem. Ob tem pa so si privoščili tudi obilo zabave in hudomušno vrtali luknje v ustaljene temelje umetniškega ustvarjanja in sprejemanja. Razigrani so ostali še na stara leta, kar kažeta tudi dokumentarna filma na slovenjegraški razstavi.
Gluhi Goya mi kriči na uho
Boris Lurie je bil duša in srce gibanja NO!art. Bil je uporniški, političen in hkrati zavezan humanosti in empatiji: »Gluhi Goya mi kriči na uho: Prepovedano je slikati lepe slike!«
Ustvarjal je kontroverzne kolaže, v katerih je podobe holokavsta in izničenje telesa sopostavljal s podobami zlorabljanja ženskega telesa v pornografiji in reklamni industriji. Gibanje No!Art je bilo zaradi upiranja umetnostnemu sistemu in ekonomizaciji umetnosti domala izključeno iz kanonizirane umetnostne zgodovine. Med prvimi ga je predstavil Peter Weibel v medijskem centru ZKM v Karlsruheju, razstave pa zdaj potujejo po svetu po zaslugi fundacije, ki jo je po Luriejevi smrti leta 2008 ustanovila zbiralka in galeristka Gertrude Stein, umetnikova dolgoletna prijateljica in podpornica gibanja. Fundacija se financira iz Luriejeve dediščine, ki jo je umetnik s špekulacijami na borzi pomnožil in kapital 80 milijonov dolarjev že sam vložil v skrb za gibanje NO!art. Ta pa še danes poganja fundacijo.
Slovenj Gradec – glasnik miru
Razstava v KGLU se smiselno vklaplja v program galerije in upravičuje naziv mesto – glasnik miru, ki so ga Slovenj Gradcu pred 30 leti podelili Združeni narodi; tam sta bili že razstavi, ki sta se ukvarjali z družbo, ideologijo, vojno in tržno ekonomijo: Nujen diskurz o histeriji Jerneja Kožarja (2008) in Vojna Marka Košana (2017).
Na tokratni, izvrstno opremljeni razstavi predstavljajo petnajstih umetnikov, vsakega s samostojno postavitvijo del. Med njimi izstopajo Luriejevi kolaži, Goodmanove ožgane celuloidne pupe in dela Wolfa Vostella na temo holokavsta, na primer sitotisk Čistke. Impresiven je tudi triptih Sama Goodmana s povednim naslovom Eichmannovo obeležje, asemblaž fotografij holokavsta in najdenih predmetov.