Mihič sploh noče razumeti, da bi brez zmage komunistične revolucije leta 1945 danes sploh ne bilo države Slovenije. Ne bi bilo ne Ljudske ne Socialistične republike Slovenije, ampak bi bila Dravska banovina v Kraljevini Jugoslaviji. Danes, leta 2019, je to vsakemu razumnemu človeku jasno, pa če mu je komunizem še tako hudo zoprn. Brez socialistične revolucije bi slovenski domoljubi vseh barv končali v jugoslovanskih kraljevih zaporih. Ali nam niso v poduk katalonski politični zaporniki? V sramoto EU je špicenkandidat SD Frans Timmermans ob obisku v Sloveniji izjavil, da so katalonski politični zaporniki notranje vprašanje Španije. Torej imamo v EU še vedno diktature, ki ne priznavajo pravice narodov do samoodločbe, ki jo je pred 100 leti v Versaillesu razglasil ameriški predsednik Wilson. Kapitalistični sistem nasprotuje nastajanju novih držav.

Res je pomembno, da smo bili Slovenci v letih 1987–1991 enotni v odločitvi za svojo državo, saj so zahodne atlantske države napravile vse, kar so zmogle, da bi ohranile Jugoslavijo kot državo, ki bi edina vstopila v EU. Zadnji poskus je bil Ante Marković in ameriški zunanji minister nam je dva dni pred razglasitvijo neodvisnosti grozil s tem, da Slovenije ne bodo nikoli priznali kot države. Na srečo smo imeli Helmuta Kohla in Vatikan, ki si je za to obetal poplačilo.

Če gre partizanom in komunistom največji del zasluge, da imamo danes svojo državo, je jasno, do smo v letih 1987–1991 ravnali kot zrel narod, sicer bi danes vseeno živeli v enotni Jugoslaviji kot članici EU. Slovenski jezik ne bi bil uradni jezik EU in nikoli več ne bi bilo priložnosti za svojo državo.

Mihič tudi noče razumeti, da Hitler ne bi prišel nikoli na oblast, če ne bi leta 1929 nastopila svetovna kriza s hudim revolucionarnim vrenjem na hitro obubožanih množic brezposelnih. Zahodni kapitalisti so se v strahu združili in podprli Hitlerjevo nacistično stranko, ki je obljubljala, da bo napravila konec z vsemi komunisti, socialisti in še Judi za povrh. Hitler si je njihovo podporo zagotovil tudi z obljubo, da bo suženjsko delovno silo iskal na vzhodu Evrope in jim ne bo hodil v zelje v Afriki in Aziji, kjer so zahodnjaki ravnali s črnci enako kot Stalin z Ukrajinci. Največja sramota za zahodne demokracije pa je, da sta dve parlamentarni demokraciji (Francija in Združeno kraljestvo) 30. septembra 1938 v Münchnu podpisali Hitlerju predajo neodvisne države Čehoslovaške, članice Društev narodov. To je bilo njihovo zadnje darilo Hitlerju s priporočilom, naj vendar gre končno nad SZ. Vendar tudi napad na SZ ni bil mogoč, ne da bi si Hitler predhodno s SZ zvijačno razdelil Poljsko. Francija in Anglija sta zaradi evropskega javnega mnenja 3. septembra 1939 napovedali vojno Nemčiji, ker je ta 1. septembra napadla Poljsko, a ostali sta vojaško neaktivni in čakali, da bo spomladi 1940 Hitler le napadel SZ. Hitler se je držal strategije vojne samo na eni fronti in ne na vzhodu in zahodu hkrati, zato je udaril najprej na nadvse presenečeni zahod. Šele tedaj, 10 maja 1940, so se Angleži streznili in se zavedeli svoje zgrešene podpore nacizmu ter Chamberlaina zamenjali s Churchillom.

Angleži so glavni krivci za vzpon nacizma kot ideologije, ki bo obračunala s komunizmom. Njihove načrte smo žal krvavo plačali predvsem tisti v vzhodni in srednji Evropi, oni pa so zopet izprosili Američane, da jih rešijo pekla, ki so ga sami zakurili.

Boris Nemec, Šempeter pri Gorici