Novi trg je ena od skupnih točk treh velikih osebnosti, ki so zaznamovale Ljubljano. V stavbi s hišno številko dve je imel svoj atelje slikar Rihard Jakopič, nedaleč od stičišča Novega trga z Gosposko ulico pa stoji Narodna in univerzitetna knjižnica, delo arhitekta Jožeta Plečnika. »Z Novim trgom je zagotovo povezan tudi Ivan Cankar. Pisatelj je bil znan po tem, da je bil še posebej priljubljen pri dekletih, možnost prenočevanja naj bi imel na kar 60 naslovih. In ker je bila takrat Ljubljana majhna, je bil kakšen od teh naslovov zagotovo tudi tukaj,« na Novem trgu nekoliko v šali nekoliko zares pripoveduje turistični vodnik Urban Logar.
V dobrih treh urah in pol turistični vodnik udeležence popelje po prav posebnem interaktivnem vodenem ogledu glavnega mesta, na katerem ne spoznajo zgolj življenja in dela, temveč tudi karakter treh vizionarjev, ki jim ni skupen le pečat, ki so ga pustili v Ljubljani, in upodobitev na bankovcih nekdanjih tolarjev, pač pa tudi – brki. Zato so v javnem zavodu Turizem Ljubljana, ki je vodeni ogled zasnoval skupaj z agencijo Nea Culpa, poimenovali Brko tura.
Plečnik delo postavil pred udobje
Brko tura, ki so jo v zavodu prvič izvedli aprila lani, je odkrivanje zgodovine in kulture mesta na kolesih. Začne se pri brivcu v Prečni ulici, kjer najprej brivec prostovoljnemu kandidatu med udeleženci z ostrim rezilom ter spretnimi gibi rok uredi brado in predvsem brke. Brki sicer niso pogoj za sodelovanje na vodenju, ob tem v smehu zatrdi Logar, ki z nizanjem duhovitih zgodb in manj znanih drobcev zgodovine odstira pogled v življenje treh umetnikov, treh brkačev.
Udeleženci vodenja z Novega trga odkolesarijo skozi Krakovo, kjer se je leta 1869 v Krakovski ulici 11 rodil Jakopič, proti Plečnikovi hiši v Trnovem. Če ne prej, tam spoznajo, kako discipliniran je bil leta 1872 rojeni arhitekt, ki je zasnoval središče glavnega mesta. »Plečnik je delo vedno postavil pred udobje. Posteljo si je naredil prekratko, da ni predolgo spal, stoli za študente so bili neudobni, da med predavanji niso postali zaspani. Držal se je načela, da si minljiv in da so le tvoja dela tvoj spomin,« pripoveduje Logar in doda, da je Plečnik že takrat ravnal trajnostno, saj je shranil vse, kar je našel. V predsobi Plečnikove hiše so tako stebri, ki so ostali po gradnji stadiona, recikliral je tudi srednjeveške odtočne cevi. »Bil je tudi zelo strog. Študenta, ki je bil zagorel v obraz, je okaral, ker je zagorela polt pomenila, da je bil zunaj in je zapravljal čas, namesto da bi ga posvetil arhitekturi,« v Plečnikovi hiši, »kontrolni sobi, iz katere je nastajala Ljubljana«, pove Logar.
Boemski Cankar »živa reklama« za Rožnik
Popolno nasprotje Plečnika je bil boemski Cankar, ki je honorar za delo, po katerega se je z Rožnika odpravil v mesto, pogosto zapravil, še preden se je vrnil na hrib. »Nekoč naj bi Cankar za vrnitev domov najel dve kočiji: eno zase, eno za svojo pohodno palico in klobuk,« turistični vodnik naniza eno od anekdot o Cankarju, ki se je na Rožniku dobro počutil. »Bil je tudi živa reklama za gostilno na Rožniku, saj se je na hrib prav zaradi Cankarja povzpelo veliko obiskovalcev in seveda obiskovalk,« enega od razlogov, zakaj večino časa za bivanje nad mestom pisatelju ni bilo treba plačevati najemnine, v muzejski sobi na Rožniku razkrije Logar. V sobi, razen skromnega pohištva in nekaj fotografij Cankarjevih del, na velikega slovenskega pisatelja ne spominja praktično nič. »Za njim so, če izvzamemo njegova dela, ostale zgolj tri stvari: kravata, denarnica in dosmrtna vstopnica za Jakopičev paviljon, ki mu jo je izdal sam Jakopič.«
Jakopič je bil iz premožne družine, njegov oče, podjetni pridelovalec zelenjave, je kislo zelje izvažal celo v Aleksandrijo, o tretjem brkaču, ki je del Brko ture, pove Logar. Ob tem doda, da je slovenski impresionistični slikar »grizel proti toku, da je slovensko umetnost dvignil na visoko raven,« in bil »oče Narodne galerije«, saj je leta 1918 pomagal ustanoviti Društvo Narodna galerija, kjer so čez dve leti odprli prvo stalno razstavo. Zato je Narodna galerija ena od točk Brko ture, ki jo udeleženci obiščejo, preden pri gostilni Čad odložijo kolesa in se peš povzpnejo na Rožnik. Tam vodenje sklenejo s kosom potice ter Cankarjevo kavo ali čajem.
