Zala: Dva od treh dni, kolikor sva bila tam, smo samo plesali, zaradi česar kaj veliko okolice niti nisva videla. Sva bila pa tam v času šabata, zato je bilo vse zaprto, ulice prazne, kar je bilo nenavadno. Nama je bil všeč kraj, kjer smo snemali predstavitveno razglednico za Slovenijo.
Se ni v preteklosti razglednic snemalo v domovini nastopajočega?Zala: Se je, a zdaj se je tam. Obenem vsakemu določijo ples, midva sva plesala country. Ni ravno najin stil, a sva se zabavala.
Gašper: Ta naj bi bil najbližje njihovemu tradicionalnemu plesu, a mislim, da bi se tukaj vsi strinjali z oznako countryja. Najino območje udobja je dokaj široko.
Se pa očitno tudi razširja.Gašper: Vsak dan malo. Zlasti na dan snemanja so se do naju obnašali tako, kot da bi že od malega plesala in igrala…
Zala: Smejati bi se morala osem ur brez premora…
Gašper: Bila sva res dobre volje, a so si želeli, da bi bila še boljše. Kar je privedlo do tega, da sva bila slabša. Na prizorišču pa so imeli res dober humus…
Zala: Povprečnega…
Gašper: To je bil moj najljubši del.
Zala: Vsaj niso bili špageti! Moj najljubši pa je bil trenutek, ko smo s plesalci ležali na prikolici traktorja in se vozili med oljčno repico. V bližini tudi ni bilo producentov, ki bi zahtevali neprekinjene nasmeške.
Kako pa potekajo vajine priprave na nastop? Povedala sta že, da se z večernimi toaletami, posebnimi frizurami in ličenjem ne bosta ukvarjala, kot tudi naj nihče ne pričakuje ognjemeta na odru.Zala: Nastop ostaja takšen, kot je bil na Emi, tako da se nič ne pripravljava.
Kaj pravita na stavnice, ki vama napovedujejo uvrstitev v finale?Gašper: Počaščena sva, da je toliko ljudi prepoznalo potencial najine pesmi in naju samih. Meni je zelo težko razmišljati o tem, ali se bova uvrstila naprej ali ne, pa tudi o tem, kdo so najini »nasprotniki«. O Evroviziji sploh nočem razmišljati kot o tekmovanju. Tam bova spoznavala zanimive glasbenike, se predstavila ogromnemu občinstvu, najpomembneje pa je, da dava vse od sebe. Kdor nama bo zatem še želel slediti, nama bo, drugi pač ne.
Predstavljam si, da so tedni od zmage naprej za vaju naporni, povsem smo vaju okupirali tudi mediji. Jemljeta to kot nujno zlo?Zala: Morda nama v vsakem trenutku res ni najbolj fajn, a sva si po drugi strani želela izkusiti to drugo plat glasbe. Ugotavljava, da nama ni tako pri srcu kot kreativna plat. Čez mesec dni bo vsega konec.
Vama je kaj žal, da sta se podala na to dogodivščino?Gašper: Ne. A se po tem ne bova še enkrat.
Sta že dobila trdo kožo? V takem poslu in ob kritikah, ki so sledile Emi, je ta ključna.Zala: Na začetku sva imela tako malo časa, da še dobrih kritik nisva imela časa brati. Toliko sva bila pametna, da se nisva prepustila negativnim kritikam oziroma jih nisva niti brala. Sva pa vesela vsakega, ki se ga je najina glasba dotaknila.
Na večer zmage nista bila videti pretirano vzhičena, mislim si pa, da sta od sreče prekipevala navznoter. Je bil šok res tako velik?Zala: Res nisva pričakovala zmage. Treba pa je vedeti, da čustva vsakdo izraža na svoj način. Kdor me pozna, ve, kakšni so moji odzivi, da nikoli ne skačem v zrak od sreče. Verjamem, da je kdo celo mislil, da sva bila žalostna, a če ne poznaš človeka, ne moreš ocenjevati, kaj v tistem trenutku čuti.
Se vama zdi, da sta se občinstva dotaknila ravno z iskrenostjo in ker se ne pretvarjata?Zala: Smešno je, da je danes bolj nenavadno to, da nekdo ostane zvest sam sebi, kot pa če se pretvarja. Morda imava nesrečo, ker se ne znava pretvarjati. Ko sva slabe volje, za to vedo vsi. In ko sva vesela, večina – Ema je bila pri tem izjema – ve tudi to.
Kako ločujeta poslovni, torej glasbeni del od zasebnega? Je to sploh mogoče?Gašper: Zelo se trudiva. Pred Evrovizijo nama je uspevalo imeti normalen delavnik, potem pa čas zase, zdaj je preveč vsega. A nama bo postopoma uspelo iti nazaj. Po Evroviziji se bova umaknila, si vzela čas za ustvarjanje, medijem pa bova malo manj dostopna.
Morda se komu zdi, da sta se na glasbeni sceni pojavila nenadoma in vama je takoj uspelo, a marsikdo ne pomisli, koliko dela in truda je potrebno, da se pride do te točke. Poslušalci so vaju res spoznali že s pesmijo Valovi, a je bila Ema vendarle večji pok.Gašper: Zvok za pesmi obstaja že od leta 2015.
Zala: Ta pa že od leta 1999. (Pokaže nase.)
Gašper: Sam sem, kar se tiče produkcije, da je sedaj na tej točki, zastavil življenje. Odločil sem se, da ne bom študiral, ampak sem se s kolesom odpravil za dva meseca in pol po Evropi iskat službo ter našel studio dve državi stran. Dva meseca sem delal po 14 ur na dan, in to tako intenzivno, da sploh nisem vedel, da živim zraven gradu. Avtorska glasba je sredstvo izražanja in ravno zaradi tega sem šel v tujino. Glavna poanta glasbe ni v tem, da je dobro posneta ali narejena, temveč v tem, da nosi sporočilo, s katerim se ljudje povežejo. Pesem Valovi je v osnovi nastala na potovanju. Je pa bilo potrebne nekaj vztrajnosti, da so jo na radijskih postajah začeli intenzivneje predvajati.
Kakšna je bila ta vztrajnost?Gašper: Na Wikipedii sva poiskala seznam vseh slovenskih radiev in vsak dan poslala spletno pošto petim. Večina naju je sprva zavrnila, dosti jih je popustilo, eni pa so to storili šele sedaj, ko vsi govorijo o naju.
Koliko vama je v tem stresnem obdobju pomagalo, da sta se lahko oprla drug na drugega?Gašper: Zelo.
Zala: Brez njega se na to pot sploh ne bi podala. Tudi sama sem pred tem pisala pesmi, zame je bila to terapija, prek katere sem iz sebe spravila tisto, česar nisem mogla povedati. Te pesmi po večini še vedno držim zase. Kar sva ustvarila z Gašperjem, pa sem res želela dati v svet. Če ga ne bi bilo, bi zdaj verjetno hodila na faks, normalno študirala bibliotekarstvo in nikakor ne bi delala takšne glasbe. Če ne bi sodelovala, se vse to ne bi zgodilo. Gašper malo drugače gleda na stvari in svet kot jaz, kar je še dodatno fino. Mene začnejo situacije zelo hitro dušiti, počutim se tesnobno in kot da izgubljam nadzor. A Gašperju potem uspe obrniti na smeh in je hitro vse lažje. Pokaže mi, da ni vse tako resno, kot se zdi na prvi pogled.
