To je bil čas rimskega preganjanja uzurpatorjev oblasti – kristjanov. Na njihovo srečo se je v Nišu (Srbija) leta 272 rodil deček, ki je pozneje postal cesar rimskega imperija in prevzel ime Fluvius Valerius Aurelius Constantinus Augustus, po domače Konstantin Veliki. Če verjamete v zgodbo o gorečem križu z napisom »In hoc signo vinces«, ki se je pred bitko prikazal Konstantinu, boste lažje razumeli, zakaj se je skupaj s cesarjem vzhodnih provinc leta 313 odločil vsem verskim skupinam podeliti svobodo čaščenja in enake pravice.
Konstantinovo odločitev o enakih pravicah verskih skupin so rimski kristjani – katoliki razumeli po svoje, saj so protežirali samo svojo vero, češ da je edina prava.
In tedaj še maloštevilna skupina kristjanov je na mestu poganskega Apolonovega svetišča postavila svoje svetišče, ki je sčasoma preraslo v največje svetišče krščanstva, v Baziliko sv. Petra. Gradili so jo tudi z denarjem, pridobljenim s prodajo odpustkov, potnih listov za raj (ko kovanec v skrinji zacinglja, duša iz vic se v nebesa poda). Baziliko so zlagoma napolnili z dragocenimi umetninami. Na papeževih kronah so trije zlati križi, simboli trojne papeževe oblasti – posvetne, duhovne in sodne. Ja, tudi posvetne in sodne.
Obširen papežev teritorij je bil leta 1929 z lateranskim sporazumom med papežem Pijem XI. in Mussolinijem zakoličen v današnje meje in zagotovljena je bila nevtralnost papeške države – Vatikan. Vatikan je zmagoslavno finančno zagospodaril svetu. Od enakih pravic verskim skupinam, ki jim jih je podelil Konstantin Veliki, je ostalo bore malo, saj druge verske skupine ne dobivajo toliko podpore iz državne blagajne in tudi nimajo svoje države.
Dodajmo še eno zgodbo.
Se spomnite pravljice, ko se je na cesarjevi paradi samo otrok upal povedati resnico: »Cesar je gol.« Tudi na Trgu sv. Petra se je v najbolj svečanem trenutku zgodilo nekaj podobnega. In v največjem zmagoslavju papeževega bogastva, ko množica v verskem navdušenju slavi Jezusa, je zvedavi deček na robu trga opazil človeka na oslu, rahlo zaraščenega v belem oblačilu. Spomnil se je, da so mu kazali sličice Jezusa, kako na oslu prijaha v Jeruzalem (tedaj še ni bilo papamobila). Podobnost s prišlekom ga je prevzela. Na misel so mu prišle tudi preroške besede, ki jih je Jezus izrekel apostolu Petru. In v vzdušju, ko je množica vernikov v zanosu doživljala obredno ceremonijo in slavila Jezusa, je deček spremljal prihod človeka na oslu, ki je z roko blagoslavljal ljudi okrog sebe in govoril: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« V trenutku prebliska je deček povezal znanje, pridobljeno pri verouku, s prihodom človeka na oslu. Ves navdušen je hotel tudi drugim oznaniti svoje spoznanje, da vidi pravega Jezusa, in je začel vpiti: »Ljudje, Jezus prihaja, Jezus prihaja, ljudje, Jezus je med nami.«
Verniki na trgu so še naprej spremljali bleščeči hvalospev svojemu Jezusu in ko je vztrajnost dečka začela motiti dogajanje na trgu, so verniki dečka utišali, čudnega prišleka pa pregnali s prizorišča. In tako so Jezusova mogočna Cerkev peklenska vrata le premagala. Nato je na trgu ponovno zavladalo versko navdušenje v čast Jezusa in vse je bilo zopet tako, kot »mora biti«. Najdite v svoji zalogi mitov prostor še za to dečkovo videnje ali pa, še bolje, s »pomladansko čistko« naredite red in kakšen mit opustite. Izbira je vaša.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
