Da so vsi zaposleni v zdravstvenem domu potrebni.
Da je treba misliti na materialni položaj vseh, ne samo zdravnikov.
Da za vse veljata red in spoštovanje delovnega časa.
Da je treba vsem zagotoviti potrebno strokovno izobraževanje.
Da je treba vse opravljeno delo ustrezno nagraditi.
Da se delovne obveznosti na posamezni ravni pravično razdelijo med vse (zdravniki, medicinske sestre, teren, dežurstva, delo ob koncih tedna in med prazniki).
Da se postopno, a neizbežno nabavi oprema, potrebna za nujno medicinsko oskrbo, in zagotovi varen ter hiter prevoz do sekundarne ravni.
Da se ohranja timsko delo in da se uspešno delo tretira kot rezultat vseh.
Da se nagradi bolj delavne.
Da je treba vsem zdravnikom zagotoviti ustrezno stanovanje in potrebno specializacijo.
In še bolje: zaposlovati zdravnike iz domačega okolja na dolgi rok.
Vse našteto smo počeli in počne zdravstveni dom še danes. Kaj delajo drugi drugod, pa bi kazalo pogledati prav od blizu.
Leta 1996 smo se pogovarjali o zasebnem delu v osnovni zdravstveni dejavnosti. Moje stališče je bilo, »da je smiselno začeti zasebno delo le, če bi ob nespremenjenem odnosu do bolnikov in načinu dela (strokovnega) lahko znotraj koncesije formalno prijavil višjo bruto plačo, kot sem jo prejemal v zdravstvenem domu«! Za nižji formalni dohodek se namreč zasebno delo ne »izplača«, saj potegne za sabo skrbi, ki jih do tedaj zdravnik ni imel, ker je bilo za vse poskrbljeno znotraj zavoda.
Po zelo natančnem ugotavljanju stroškov, obveznosti in odgovornosti se je pokazalo, da je mogoče zaslužiti več le s spremembo strokovnega dela in uradno nižjo plačo (da se prihrani dohodnina in zmanjšajo prispevki), da se manj pošilja v laboratorij, da se izbira paciente, da se opusti vsaj del nujne zdravstvene vzgoje, zmanjša izobraževalne stroške na nujno potrebne (zapovedan obseg) itd. Ko je vodstvo ZD s tem seznanilo vse zdravnike, do danes (v tem zavodu) nihče ni odšel med zasebnike – koncesionarje, saj bi z odhodom v koncesionarstvo priznali, da za ceno višjih dohodkov privolijo v znane in dokazane odklone v delovanju stroke in namenski porabi sredstev, pridobljenih v okviru koncesije, siromašenje pokojninske in zdravstvene blagajne (večina koncesionarjev plačuje komaj pol toliko dohodnine in prispevkov kot zaposleni v javnem zavodu), s čimer tvegajo dolgoročno socialno varnost zase in za svoje podrejene, ki bi ob zgodnji invalidnosti prejemali pač pol manj pokojnine, kot jim zagotavlja zdravstveni zavod znotraj danih razmer.
Žal je Zdravniška zbornica vsa leta tiho ali naglas podpirala privatizacijo in zanemarila dejstvo, da je od vsakokratnega položaja osnovne zdravstvene službe odvisno dolgoročno delovanje sekundarne in terciarne ravni. Velika večina čakalnih vrst je namreč posledica preobremenitve zdravstvenih timov v osnovni dejavnosti in privatizacije, izpeljane brez resnih premislekov, najmanj ob:
Odklonih glede kadrov – ve se, kaj mora zagotavljati zdravstveni dom, ustrezna izobrazba in njena raven pa sta se pri nekaterih koncesionarjih ignorirala, ob enakih sredstvih…
Težavah na področju zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva – dežurstva.
Opuščanju dispanzerske metode dela, ki so nam jo zavidale najrazvitejše države.
Vrednotenju dela v osnovni zdravstveni dejavnosti, kjer so še danes plače specialistov družinske medicine nižje od onih v bolnišnicah, in še bi lahko našteval…
Kaj storiti?
Takoj povečati plače v osnovni zdravstveni dejavnosti in priznati dodatke v oddaljenih krajih, kar je bila praksa v zgodnjih sedemdesetih letih (v Vitanju je bila plača zdravnika 25 odstotkov višja, v Kozjem pa 40 odstotkov višja kot v Ljubljani). Sam sem takrat služboval v Zrečah… in preživel močno sneženje ter vsakodnevne pešpoti k pacientom, ko ni bilo ne cest ne terencev.
Zdravniki v osnovnem zdravstvu delajo v najtežjih vremenskih razmerah, na samotnih poteh, pogosto osamljeni v hudih preizkušnjah na področju urgentne medicine, ponekod slabše opremljeni in od vodilnih, v okvirih danih možnosti, morda premalo upoštevani in nagrajeni. Kje vzeti?
Približno 60 milijonov je na razpolago v ukinitvi »prostovoljnega zavarovanja«. Ti milijoni zdaj poniknejo v žepih zavarovalniškega lobija treh zavarovalnic. Preostali potreben denar pa čaka vsaj povprečna obdavčitev dobičkov in kapitala (v primerjavi z državami EU), saj zdaj k peščici državljanov ponikne približno ena milijarda nikomur – razen pohlepu – koristnega denarja…
Na vseh ravneh je treba zaostriti odgovornost vodilnih, ki so ali osebno ali posredno vpleteni v naraščajočo korupcijo. Ta pogoltne velik del sredstev, s katerimi bi lahko poplačali več timov in več nujnih storitev, vključno z zaposlenimi.
Ukiniti je treba koncesije (soglašam z zapisom dr. Demšarja). Sam mislim tako: kdor želi obogateti s samoplačniki, naj se tega loti. Drugi naj zagotavljajo nujno in solidarno delovanje javnega zdravstva tako, da ne bodo materialno prizadeti, kar je v naših razmerah ob strpnem dialogu in misli na sočloveka mogoče in nujno doseči tudi v dogovoru z državo, ki ne sme popustiti neoliberalni miselnosti dela politike in stroke!
Tisti, ki želijo obogateti na račun bolnih soljudi, naj čim prej gredo s trebuhom za kruhom, tudi v tujino, s čimer zdaj nekateri, celo skupinsko izsiljujejo državo in politiko, ki naj bi bila kriva za vse odklone, ki smo jim priča. Če so zdravniki odločujoči v sistemu zdravstva, čudi njihova pozaba na položaj vseh drugih in nepogrešljivih sodelavcev!
Pri tem je zanimivo, da imenovani ne ponudijo uresničljivih rešitev in svoj interes branijo tudi na račun drugih. K sreči je večina še vedno zavezana svoji temeljni opredelitvi, da bodo znotraj zdravništva storili vse, da ohranimo človečnost, solidarnost in nepristransko pomoč onim, ki to od vseh nas utemeljeno in upravičeno pričakujejo. Hvala jim!
Kar zadeva politiko, je ta največ škode in nezakonitih odklonov v zdravstvu nasploh povzročila v času vlade Janeza Janše, ko so se razbohotile »dvoživke« in nepremišljene koncesije. Na primer: nekemu kirurgu, ki ni imel ne opreme ne vnaprej zagotovljenih prostorov (operacijske dvorane) ne ekipe… je bilo danih kup milijonov tedanjih tolarjev, kar sem sam razumel kot nerazumno razmetavanje javnih sredstev za korist posameznika in temu odločno nasprotoval.
Z vidika ustavnih določb pa naj omenim še absurdno odločitev ustavnega sodišča, da zdravstvu priznava »svobodno gospodarsko pobudo« in seveda s tem porabo javnih sredstev za dobičke zasebnikov ... žebelj v krsto stvari. Ali niso prebrali ustave ali pa ne »vedo, kaj delajo«, kar je še slabše.
FRANC ŽNIDARŠIČ, Trebnje