Pravzaprav idealne živali za tak, napol potepuški način življenja, kot ga ima »naš« maček. Kolikor vem, ga nihče ne hrani, zato si mora hrano poiskati sam. In ker zrezki in hrenovke ne rastejo po grmovju in na vrtovih, ki jih muc redno obiskuje, mu ne preostane kaj veliko izbire. V šoli smo se učili, da mačke lovijo miši. Ja, mogoče jih katera ali pa so bile v prejšnjih časih bolj vnete za to, danes pa nisem prepričan, da ni to že bolj redkost. Na našem vrtu še ni ujel nobenega voluharja, pa ima vsako leto kar nekaj priložnosti za to in z veseljem bi ga nagradil s kakšnim okusnejšim zalogajem, če bi voluharja ujel.
Njemu so očitno bližje ptiči. Včeraj sem našel pred vrati dvoje perutničk. Je bila sinica? Škorec že ne, morda šmarnica. Prikupna ptička, ki je skoraj domača in se ne boji usesti na vejo nekaj korakov od človeka. Jo je življenja stala prevelika zaupljivost? Moram reči, da se mi je muc malo zameril. Ampak v bistvu mu delam krivico. Koliko živali je umrlo za mojo hrano? Zadnje čase sicer ne padajo več telički, jagnjeta, male kozice, kakšen zajček pa. Nisem veliko boljši, ne, ne! In kolikor vem, maček ni navdušen nad solato ali korenjem, niti nad kruhom. Kar je meni lahko prvovrstna hrana. Lahko bi torej prihranil kar nekaj živalskih življenj.
Vegetarijanstvo in veganstvo sta menda v porastu. Seveda ne pri mačkah, ampak če so v naravi mesojede živali, že mora tako biti. Mi lahko izbiramo – ne vedno, marsikdo mora pojesti, kar pač sploh dobi za pod zob. A človeštvo kot tako lahko izbira, kaj bo jedlo za svoj obstoj. Nisem prepričan o vegetarijanstvu, niti o veganstvu. A to, kar delamo z živalmi, ni človeško. Ljudstva, ki so se preživljala tudi ali večinoma z lovom, niso ubijala živali vsevprek, ampak le toliko, kolikor so potrebovali za preživetje. Mi pa smo postali čezmerni in zaradi čezmernosti smo si omislili za živali pogosto zelo mučno rejo. »Naš« muc je v primerjavi z nami pravi svetnik.
