Letos teče že šesto leto izvajanja tur v Ljubljani. Ideja se je porodila enemu izmed članov Društva Kralji ulice in sedanjemu vodniku, ki je na spletu dobil informacijo o izvajanju tovrstnih tur v Berlinu, Londonu in tudi Barceloni. Ture so preplet osebnih zgodb brezdomnih in predstavitev prostorov, kjer so se in se še vedno zadržujejo.
»Brezdomni se na ta način predstavijo širši družbi. S tem ozaveščamo o problematiki brezdomstva, prav tako pa so predstavljene prepreke, s katerimi se brezdomni soočajo,« nam pove Metka Drča, ki preko Dnevnega centra Kralji ulice organizira ture Nevid(e)na Lublana, trenutno pa jih izvajata dva predstavnika brezdomnih.
Klara, ki zaradi anonimnosti ni želela biti imenovana s pravim imenom, je na cesti pristala zaradi droge, s katero se je prvič srečala pri 23 letih, ko je delala v kazinoju, kjer je, kot pravi sama, drog na pretek. »Bila sem naivna. Imela sem težave s spanjem in sodelavka mi je priporočila drogo, za katero nisem vedela, kaj je in kakšne učinke ima. Še preden sem se dobro zavedala, kaj počnem, je bilo že prepozno,« nam pripoveduje o svoji prvi izkušnji s heroinom, medtem ko od Dnevnega centra Kraljev ulice hodimo proti Metelkovi ulici.
Po večletni zasvojenosti z drogami in alkoholom je pristala na vozičku, izgubila zobe in tehtala vsega le 45 kilogramov. Posledica uživanja substanc je vplivala na njene možgane. Zaradi posledic bolezni tako recimo še danes občasno izgubi ravnotežje, česar se zelo sramuje, saj pravi, da nekateri ljudje mislijo, da je pijana.
Metadon, nadomestek droge, ki se ga je težko rešiti
Po prvem zdravljenju se je vrnila na ulico, ker starši niso želeli, da se vrne domov, zato je nov dom našla pri sebi enakih. »Zbirali smo se na za velikim zidom, kjer smo bili odvisniki skriti očem družbe, a ga je občina kasneje podrla. To je bila največja napaka, saj smo se nato preselili v ta park in po celem mestu,« pojasni, ko sedimo na klopci v parku, ki se nahaja med domom za ostarele, kavarno SEM in velikim igriščem blizu Metelkove ulice, na katerem se zadržujejo otroci. Občina jim je namesto podrtega zidu, za katerim je nastalo parkirišče, obljubila odmaknjen prostor, kjer bi se lahko zadrževali, a obljube niso izpolnili.
Ustavili smo se pred Zdravstvenim domom Ljubljana na Metelkovi ulici 9, kjer je del zdravstvene dejavnosti tudi Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, in kamor je Klara po drugem uspešnem zdravljenju vsak dan prihajala po odmerke metadona.
Nekdanji uživalci morajo pristati na urinske teste in občasne pogovore s psihiatrom, v zameno pa dobijo metadon. Če so urinski testi negativni in ni kršitev terapevtskega dogovora, tako ostane, če ne lahko ostanejo brez terapije. Klari se je po šestih letih uspelo rešiti tudi metadona, a je za zmanjševanje odmerka metadona morala pri zdravniku podpisati izjavo, da to počne na lastno odgovornost. Letos teče že drugo leto, odkar je čista.
»Takoj po opravljeni terapiji si se moral umakniti iz bližine Zdravstvenega doma. Prvič so ti še oprostili, a si lahko po ponovljeni napaki ostal brez metadonske terapije,« pove Klara, ki zagovarja stroga pravila, saj pravi, da so lahko odvisniki moteči za družbo, ker pogosto niso sposobni nadzorovati svojega vedenja. Ob tem priznava, da je bilo življenje z drugimi odvisniki pravi pekel, zato se je s partnerjem veliko selila.
Denar za hrano gre za drogo in alkohol
»Tukaj je bil moj prvi dom, kjer sem živela z več odvisniki« s prstom pokaže proti železniški postaji, kjer so nekoč stale zapuščene stavbe, ki so jih kasneje podrli. »Nikoli nisi vedel, ali bodo tvoje stvari še tam, ko si odšel od doma. Vsakodnevno nasilje, prepiri in kričanje pa niso nič nenavadnega. Med odvisniki je to normalno,« pripoveduje Klara, ki prizna, da so odvisniki za drogo pripravljeni storiti vse.
V centru mesta vsakodnevno srečujemo ljudi, ki prosijo denar za hrano, a Klara pove, da si v Ljubljani kljub pomanjkanju denarja res težko lačen, saj brezplačne obroke delijo na več lokacijah. »V Dnevnem centru Kralji ulice vsak dan delijo razne prigrizke, tudi v Stigmi, na Poljanski v zavetišču za brezdomce tudi kosilo,« pove in doda, da tisti, ki reče, da je lačen, laže in da »ta denar zagotovo ne gre za hrano, ampak drogo ali alkohol«.
Droge v varni hiši pospravijo v omarico
Tudi sama namreč prizna, da je bila takšna. Iz dneva v dan je morala nabrati dovolj drobiža, da si je lahko kupila vino in droge. Brez tega ni zmogla preživeti dneva. S partnerjem sta več let živela na ulici, ker pa jo je ta vsakodnevno pretepal, je pristala v varni hiši za odvisnice. Tam je prepovedano piti ali uživati droge, a ima vsaka punca omarico, v katero lahko spravi karkoli želi, tudi droge in alkohol. »Delavec v varni hiši nam je omarico zaklenil in odklenil, ko smo želele karkoli vzeti iz nje,« pove, ko stojimo sredi parka v bližini varne hiše, kjer je v slabem vremenu pod leseno hišico vsak dan po lastnih besedah spila sedem litrov vina.
Po treh urah in pol hoje in vtisov nam je v tistem trenutku na obrazih že pisalo, da po tihem upamo, da se bo tura počasi končala. Zaradi šokantnih zgodb smo bili že rahlo utrujeni, v naših glavah pa so vihrale različne misli. »Ture me opominjajo na te čase in vedno znova opozarjajo, da se ne vrnem na stara pota,« je našo miselno odsotnost prekinila Klara in nas odpeljala do njenega zadnjega doma, v katerem je živela kot brezdomka, ki stoji na območju Industrijske cone Šiška.
Dvonadstropna stavba brez oken, bližnjega stranišča ali vode, polna starih, zavrženih predmetov in popisanih belih sten. Zraven stoji še ena zapuščena stavba, kjer še vedno živijo brezdomci. Zanemarjen predel Ljubljane, kjer dobimo občutek, da se ne nahajamo v glavnem mestu. Kljub vsemu je po svoje razumljivo, zakaj ji je ta dom ostal v najlepšem spominu. Tu so daleč od središča, nihče jih ne preganja, tu se ne čutijo odvečno. Tukaj ni mar niti policiji.
