Rakete, ki so v noči na torek deževale na Abu Salim na strateško pomembni južni vpadnici v Tripoli, so povzročile množičen beg tamkajšnjega prebivalstva. Danes še ni bilo znano, katera stran v sedanjem spopadu, ki ga je v začetku tega meseca sprožil poveljnik libijske narodne vojske (LNA), general Kalifa Haftar, je odgovorna za raketno ustrahovanje in smrti med civilnim prebivalstvom. Je pa na begu okoli 20.000 tamkajšnjih prebivalcev, ki iščejo zatočišče predvsem zunaj glavnega mesta, ki se pogreza v novo oblastno zmedo, čeprav tega v njegovem središču po navedbah poročevalcev še ni bilo čutiti. Je pa zato nervoza vse večja na mednarodnem prizorišču, zlasti v Evropski uniji, kjer se razrašča zaskrbljenost zaradi novega vala beguncev in novih smrti na morju v Sredozemlju, ki ga zdaj nadzorujejo le še iz zraka.
Gospodar vojne Kalifa Haftar
V Evropski uniji ni niti soglasja, katero stran v Libiji podpreti, čeprav načelno priznava od Združenih narodov priznano in s težavami skrpano vlado Fajeza Al Saradža. Opazno od tega odstopa Francija, ki ji je bolj po godu 76-letni general Haftar. Slednjega so lani ob zelo nasprotujočih vesteh, kaj se z njim dogaja, v Parizu po preživeti kapi spravili na noge. Haftar ima zelo pester življenjepis. Kot mlad častnik je sodeloval v Gadafijevem udaru proti kralju Idrisu, kasneje v arabskih silah proti Izraelu v jomkipurski vojni, vojni ujetnik pa postal v čadski državljanski vojni, ko je začel snovati načrte za strmoglavljenje Gadafija in si s tem zagotovil podporo Cie in ameriško državljanstvo, v domovini pa smrtno obsodbo. Sodeloval je v neuspelem poskusu rušenja Gadafija leta 1996 in se vrnil v ZDA. Pred osmimi leti se je pridružil vstajnikom, a po padcu Gadafija ostal brez opaznega položaja. Na površje ga je izvrglo oblastno prerivanje leta 2014 z bitko proti islamistom za Bengazi, leto kasneje pa je postal poveljnik vojske tedaj mednarodno priznane vlade, ki se je umaknila iz Tripolija v Tobruk. Vendar se je v nadaljevanju razcepila ob implementaciji sporazuma o vladi nacionalnega sporazuma pod patronatom ZN, s katero naj bi se končala državljanska vojna. Haftar je na opisani poti izgubil podporo zahoda in tudi nekaterih arabskih držav, obveljal pa za najmočnejšega libijskega gospodarja vojne v boju s praktično vsemi tamkajšnjimi pomembnejšimi frakcijami. Že dolgo uživa podporo Egipta, pojavljala so se tudi poročila o skrivni izraelski vojaški pomoči, bolj javno pa je njegovo zbližanje z Rusijo, ki očitno vstopa tudi v libijski konflikt, tako kot je že pred časom v sirskega.
Panična odziva na trditve o 800.000 beguncih
Haftar je v sedanjem pohodu na Tripoli napovedoval hiter obračun, a je trenutni rezultat popoln kaos, v katerem postajajo glavno orožje sprtih strani v Libiji ujeti migranti in begunci iz podsaharske Afrike ter znova domače civilno prebivalstvo, ujeto v nadaljevanje državljanske vojne. Vnaprej je na neuspeh obsojeno posredovanje Varnostnega sveta ZN, v katerem ima predlagana britanska resolucija o vzpostavljanju premirja ter prekinitvi dotoka orožja in goriva sprtim stranem malo možnosti za uspeh zaradi različnih pogledov stalnih članic s pravico veta. Opozorila, ki jih zlasti na EU naslavlja Al Saradž s trditvami, da bo Haftar sprožil eksodus kar 800.000 migrantov in beguncev čez Sredozemsko morje, pa sprožajo predvsem panične reakcije v Bruslju in ksenofobne v Rimu. Visoka zunanjepolitična predstavnica Evropske unije Federica Mogherini je države članice EU pozvala, naj v Sredozemsko morje znova pošljejo vojaške ladje za boj proti tihotapljenju migrantov v Evropo ter tihotapljenju orožja in nafte v Libijo. Pred evropskimi volitvami bodo verjetno na plodnejša tla padle navedbe italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija, da »infiltracija islamistov (čez Sredozemlje) ni več tveganje, ampak gotovost« z dodatkom, da je njegova dolžnost varovati Italijo pred njihovim izkrcanjem. Stališče Saradževe vlade je, da ni zavezana k preprečitvi bega ljudi z libijskih obal, kar zdaj že poudarjajo tisti, ki ščitijo hrbet Haftarju.
