Inštitut za trajnostni razvoj (ITR) je nevladna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1995, ko ekologija še ni bila vsakdanja tema prebivalcev naše dežele. Od takrat se poslanstvo zavoda ni zares spremenilo. Glavni namen ITR je udejanjanje trajnostnega razvoja v kmetijstvu in na podeželju ter spodbujanje razvoja živih povezav med urbanim in podeželskim prostorom. V organizaciji si prizadevajo za ekološko kmetijstvo, zeleni turizem, spremembe v kmetijski in prehranski politiki. To se odraža v raziskovalnih projektih, informiranju, svetovanju in še zlasti pri delu s ciljnimi skupinami. Permakulturo, ki je k nam prišla iz Avstralije, neposredno vpeljujejo v prakso, kjer je nujno sodelovanje s kmeti, strokovnjaki in tistimi, na katerih svet (za zdaj še) stoji – z otroki in mladimi.
Šolski ekovrtovi so del enega od programov, ki jih na inštitutu redno izvajajo. Do zdaj je v programu sodelovalo več kot 400 vrtcev, šol in javnih zavodov, nam je povedala Anamarija Slabe, direktorica inštituta. Osnovna šola Sostro iz Mestne občine Ljubljana je del ekovrtov že od začetka, ki sega v leto 2011. Pod OŠ Sostro spadajo tudi štiri podružnične šole (PŠ Besnica, PŠ Janče, PŠ Lipoglav in PŠ Prežganje), ki so v večji ali manjši meri vključene v permakulturni način življenja.
Načela permanentne agrikulture
Na podružnični osnovni šoli Lipoglav, ki je del krajevne skupnosti Šmarje - Sap, je v soboto potekal seminar, kjer so spoznavali temeljna načela permakulture, njenega načrtovanja, učiteljice razrednega pouka pa so izdelale tudi vrtno gredo. Izobraževanje je vodila Jožefa Fabjan, sodelavka ITR in certificirana permakulturna učiteljica. Fabjanova je že na začetku srečanja izpostavila, da je »pri permakulturi osnovnega pomena lokacija, ta omogoča načrtovanje glede na vremenske razmere, vodne vire in vrsto tal. S permakulturo spreminjamo mikroklimo, primer tega je ozelenitev širšega območja, ki vpliva na podnebje.«
Spregovorila je o temeljnih načelih permakulture, ki vključuje: izbiro ustreznega prostora, zavedanje, da vsaka žival, rastlina, element v prostoru opravlja več nalog. Primer: kokoši bi lahko dober del dneva preživele v sadovnjaku, na tak način bi bilo ravnanje z njimi ne samo bolj etično, ampak tudi bolj ekonomično, saj kokoši v sadovnjaku uravnavajo prisotnost škodljivcev, z izločki pa ustvarjajo bioplin, ki se lahko uporabi kot vir energije. Fabjanova je dodala, da se vseskozi učimo in da je na vrtu pomembno opazovati: »Polovica dela je opazovanje.« Vidik, ki ga je pri tej vrsti agrikulture pomembno upoštevati, je učinkovito načrtovanje porabe energije. Kar pomeni, da se zagotavlja biološka raznovrstnost, razvrstitev rastlin, živali in poslopij po prostoru pa ne širimo po nepotrebnem. V permakulturi velja, da je sadni, zelenjavni in zeliščni vrt postavljen v neposredno bližino bivanjske enote.
Če se odločimo za trajnostni način gospodarjenja, moramo uporabljati ekološke potenciale. Se pravi, če se odločimo posedovati vrt, zemlje ne vzamemo z drugih teritorijev, ampak za tla uporabimo kompost, ki ga po mnenju Fabjanove vedno lahko naredimo oziroma dobimo. Še eno načelo trajnostnega kmetijstva je torej vzpostavljanje naravnega krogotoka. Ekosistem, ki ga obdelujemo, naj bo učinkovit, to najlažje dosežemo, če našo pot začnemo z majhnimi obdelovalnimi površinami, za začetnike je najbolj priporočljiva saditev trajnic. Permakulturniki bodo vedno pospeševali razvoj rastlinskih združb – sadili bodo vse, kar že raste in kar zagotovo uspeva. Pri načrtovanju vrta pa Fabjanova opozori: »Nikakor ne smemo pozabiti na razmejitvene pasove, na mejna območja med vrstami gred, ki jih uspešno ločujemo z vodnimi površinami.«
Prenos znanja odpira vrata trajnostnemu kmetijstvu
V soboto so na pedagoškem izobraževanju učiteljice prijele tudi za motiko. Praktičen del seminarja je obsegal prostorsko načrtovanje vrta. Navzoče so ga izvajale v skupinah, tako da so si med iskanjem rešitev na velikem papirnatem formatu podajale svinčnike, samolepilne listke, ideje in kritike. Prišle so do ugotovitve, da greda za šolski vrt za otroke do petega razreda ne sme biti širša od enega metra, za starejše učence je širina lahko daljša za 20 centimetrov. Zanimive so bile ideje za vzorce gred, ki so ponazarjale oblike hrastovega in kostanjevega lista, obliko cveta in spiralo. Z uporabo vrtnega orodja, pridobljenim znanjem o potencialih prostora in tal ter z mislijo na varnost prihodnjih uporabnikov je učiteljicam na 50 kvadratnih metrov veliki trati za šolo uspelo oblikovati vrtno gredo.
Nekatere učiteljice imajo s šolskimi ekovrtovi že dolgoletne izkušnje. Marjanca Marn, vodja podružnične šole Janče, se spominja: »Idejno-izvedbeni načrt smo začeli uresničevati v letu 2000. Starši, učenci, učiteljici in kmetijski svetovalec smo poprijeli za delo in pripravili teren za zasaditev, postavili žičnato ograjo, ki varuje sadno drevje pred divjadjo, in obrezali dve starejši drevesi. S skupnimi močmi nam je uspelo posaditi 112 dreves, med njimi jablane, hruške, slive, breskev, nektarino, marelico, višnjo, oreh, lešnik, kutino, nešplo, maline, rdeči in črni ribez. Ob glavni cesti, ki vodi mimo šole, smo zasadili češnje. Leta 2011 smo se pridružili projektu šolski ekovrtovi pod okriljem Inštituta za trajnostni razvoj s ciljem, da delimo svoje izkušnje in se naučimo kaj novega.«
In kako se znajdejo pri teh opravilih učenci? »Prgišče lepih doživetij je mogoče doživeti v sadovnjaku in na vrtu, kajti vsak letni čas prinese drugačno podobo, vsak mesec drugačna dela, vsak teden kaj posebnega. Prav zaradi tega sta sadovnjak in vrt učilnica v naravi. S tem otrok in narava postajata prijatelja. To je naš cilj, da jo otrok doživlja z vsemi svojimi čutili, saj mu le tisto, kar sam ali z našo pomočjo spozna, priraste k srcu. Naši učenci v sadovnjaku in na vrtu uživajo, saj se gibajo na svežem zraku, počnejo koristne stvari, se učijo za življenje. Komaj čakajo, da pride čas za razna opravila, saj radi poprimejo za vsako delo, tudi težje,« nam je povedala Marnova.
Šole zunaj urbaniziranih središč s tem nosijo funkcijo obogatitve dejavnosti za učence in povezovanja medgeneracijske skupnosti, saj pri vrtnih opravilih sodelujejo tudi starši, društva in drugi krajani. Članice mreže šolskih ekovrtov pa seveda niso le šole na podeželju, temveč izobraževalne ustanove po vsej Sloveniji. Vsaka od njih v skladu s svojimi potrebami ustvarja uravnotežene odnose med etiko, ekologijo in ekonomijo.
