Zoran je do svojega 14. leta živel v Ljubljani. »Mama je Slovenka, oče Srb. Ko je babica v Rumi zbolela, smo spakirali in šli v Srem. Sestra in brat sta bila že polnoletna in sta ostala v Sloveniji, jaz sem šel s staršema v Srbijo,« se je spominjal svoje poti in priznal, da je včasih, kadar mu je bilo v Rumi dolgčas, v petek zvečer ob enajstih sedel na vlak in se za konec tedna odpeljal v Ljubljano.
Starša sta se pozneje vrnila v Slovenijo, Zoran pa je ostal v Rumi, saj si je tam ustvaril družino. In prav zaradi selitve v Rumo je bil Zoran nekaj časa tako rekoč izbrisan, saj mu Republika Slovenija ni izdala dokumentov, čeprav je bil v Ljubljani rojen: »Ob razpadu države sem bil star 31 let, imel sem družino in dva majhna otroka. Sploh nisem razmišljal o dokumentih, saj sem mislil, da bom pač sedel v avto in dvignil dokumente tam, kjer sem rojen – v Ljubljani. Še sreča, da me je babica prijavila v Rumi, sicer bi res ostal brez dokumentov, saj mi tudi Srbija ne bi izdala srbskih dokumentov.« Za Zorana Jovičića sta zato domovina tako Slovenija kot Srbija. Zato še vedno z največjim veseljem povezuje obe državi.
Od nekdaj je Zoran »Slovenac«
Deset let je že predsednik Društva Slovencev Emona Ruma. V Srbiji je 15 slovenskih društev in nacionalni svet slovenske narodne manjšine. A ker manjšina ni številčna, v šolah ne morejo imeti slovenščine: »Po zakonu bi nas moralo biti vsaj dva odstotka vseh prebivalcev Srbije, pa nas ni niti odstotek. Ampak bo pa slovenščina izbirni predmet v eni od šol v Novem Sadu.«
Poleg priznanega jezika so tudi upravičeni do sredstev za projekte, zagotovijo jim brezplačni prostor v lokalnem kulturnem domu. Zanimivo pa je, da slovensko društvo v Rumi nima članarine. Kadar dobijo goste iz Slovenije, vsak prispeva, kar lahko: potico, pijačo, klobase. »Ni, da ni,« je s tako tipično srbsko gostoljubnostjo zatrdil Zoran Jovičić in dodal, da je skrajni čas, da Slovenci spoznajo, kako lepa dežela je Srbija: »Slovenci so v Srbiji zelo dobrodošli. Nikoli nihče ni imel težav. Mene pa tako ali tako, že odkar sem se priselil v Rumo, kličejo Zoran Slovenac.«
Prostori kluba Slovencev v Rumi so precej veliki, več kot sto kvadratnih metrov merijo. »Vse imamo v prostorih društva, tudi pograde, da lahko skupine iz Slovenije tam prespijo, kuhinjo, na galeriji pa sem uredil boksarski ring,« se je pohvalil Zoran. Društvo, ustanovljeno leta 2009, je zelo dejavno. Vsako leto organizirajo prireditev Beremo s Slovenijo, ki se je udeležijo otroci slovenskega rodu iz vse države, da tri dni skupaj berejo slovenske knjige, obiščejo jih tudi slovenski pisatelji. Vsako leto otroke, ki hodijo na dopolnilni pouk, peljejo na ekskurzijo v Slovenijo. Letos bodo šli v Veržej. Zoran je zelo navdušen tudi nad povezavami, ki jih je spletel med slovenskimi in srbskimi osnovnimi šolami: otroci iz Rume pridejo na obisk k otrokom v Kočevje in obrnjeno. »Narode je najlažje povezati ob pomoči otrok. Morajo spoznati drug drugega in videti, da so si zelo podobni,« je prepričan.
Med člani društva je tudi sicer veliko mladih, zato imajo zelo razvejeno mrežo dopolnilnega pouka slovenskega jezika, saj poleg Rume slovenščino poučujejo tudi v Sremski Mitrovici, Irigu in Vrdniku. V vseh treh krajih slovenski jezik uči Zoran, ki se pošali, da je njegova slovenščina v resnici ljubljanščina iz leta 1974. Njegove ure slovenščine obiskuje od deset do 30 učencev, ne le otrok, tudi starejši se vpišejo v tečaje. Kot pravi učitelj, gre za Slovence vse do četrte generacije. Kajti naseljevanje Slovencev v Sremu ima dolgo zgodovino.
Slovenija v srcu brez državljanstva
V Vrdnik so se prvi Slovenci preselili leta 1873: »Takrat je bila v Sloveniji gospodarska kriza in iz Hrastnika se je v Vrdnik preselilo 73 družin rudarjev. Tedanji lastnik rudnika v Vrdniku je bil Slovenec, poleg tega so bili slovenski rudarji zelo cenjeni, saj so bili edini šolani. Ko so rudarje potrebovali tudi v drugih srbskih rudnikih, recimo v Boru, so tja odšli rudarji iz Vrdnika. Tako so se razselili po vsej Srbiji,« je razložil zgodovino naseljevanja Slovencev v Sremu. Četrta generacija Slovencev iz Vrdnika pa po zakonu ne more več zaprositi za slovensko državljanstvo. »Po zakonu lahko državljanstvo dobijo le tisti, ki so v drugem kolenu slovenskega rodu in so vsaj pet let aktivni v slovenskem društvu. To se mi ne zdi prav, saj je veliko potomcev slovenskih izseljencev v Srbiji, ki negujejo svoje slovenske korenine in še govorijo slovensko, čeprav so v tretjem ali četrtem kolenu potomci Slovencev. Včasih se zdi, da ni dovolj le to, da Slovenijo nosite v srcu,« je malce jezen Zoran Jovičić.
Slovensko državljanstvo je za slovenske izseljence v Srbiji seveda pomembno, a kot pravi Zoran, državljanstvo ne pomeni, da se bodo izselili iz Srbije: »Od vseh članov društva Emona, ki so dobili državljanstvo, se jih je iz Srbije izselilo le pet, od tega le eden v Slovenijo.« Tudi Zoran je bil dolgo časa brez slovenskega državljanstva, kar mu je povzročilo precej gorja. Leta 2006 mu denimo niso izdali slovenskega vizuma, tako da ni mogel na bratov pogreb. »Ni vedno lahko nositi Slovenije v srcu,« je ugotovil. Pozneje so mu dodelili slovensko državljanstvo, tako da je skoraj spet tako, kot je bilo v času njegove mladosti – lahko zvečer sede v avto in se odpelje v Ljubljano.
Poleg dejavnosti v kulturnem društvu Zoran Jovičić državi povezuje tudi z boksom. Boksar je od leta 1975. »Leto dni po preselitvi v Rumo sem se včlanil v boksarski klub Sloven Ruma. Prej, ko smo živeli v Ljubljani, boks nikakor ni bil med mojimi najljubšimi športi,« se je spomnil Zoran, ki je bil sprva tekmovalec, zdaj pa je boksarski trener. Pravi, da je Slovenija v boksu celo boljša od Srbije, še posebno pri boksarkah. Vedno, kadar v Rumi organizira boksarski turnir, povabi tudi boksarje in boksarke iz Slovenije. »Skoraj se zdi, da smo spet ena država,« se je nasmejal.
