Ne bom se spuščal v podrobnosti, ki so zgodovinsko potrjene in znane. Sprejemam ocene večine, da bi se brez žrtev SZ vojna zavlekla še za nekaj let oziroma da je obstajala precejšnja verjetnost, da bi se druga svetovna vojna končala s Hitlerjevo zmago. Tako kot nekateri enako misleči pri nas tudi Mihič navaja, da je bila SZ v začetku vojne zaveznica Hitlerjeve Nemčije, ker je z njo sklenila pakt o nenapadanju. Ta tema bi sicer zahtevala podrobno analizo dogodkov, za kar pa v tem prispevku ni prostora. Gotovo pa je ob bok tej resnici treba postaviti še drugo, in sicer da sta prva sklenila pakt s Hitlerjem Združeno kraljestvo in Francija, ko je ministrski predsednik Združenega kraljestva Chamberlain 30. septembra 1939 s Hitlerjem v Münchnu podpisal sporazum o pripojitvi sudetske dežele Nemčiji. Ta dogodek je mati zgrešenih politikantskih odločitev kasnejših zahodnih zaveznikov, ki so omogočile vzpon nacizma. Ta in številne kasnejše poteze zahodnih zaveznikov so imele namen usmeriti Hitlerja na vzhod, s čimer bi ohranili svoje pozicije v svetovnem geopolitičnem redu in obračunali s komunistično nevarnostjo, ki je bila na pohodu. Stalin se je zgodaj zavedal nevarnosti nacizma in je Britancem že leta 1939 predlagal vojaško zvezo, ki pa so jo ti zavrnili in s tem Stalina nehote pahnili v naročje Hitlerju. Takratna SZ, izčrpana od prve svetovne vojne in revolucije, ni imela nikakršne možnosti upirati se Hitlerjevi Nemčiji.

Ob vsem navedenem je tudi znano, da ob izbruhu druge svetovne vojne v Evropi ameriška javnost ni bila naklonjena predlogu takratnega predsednika, da se ZDA vpletejo v vojno v Evropi, oziroma ga je zavračala. Po takratnih anketah je le okoli 8 odstotkov Američanov podpiralo predsednikov predlog, da vstopijo v vojno. Kar se pa tiče gospodarskega sodelovanja z nacisti, je prav, da povemo, da so ZDA v istem času zelo intenzivno trgovale z nacistično Nemčijo. Še več: v ZDA je bilo v tem času zelo močno nacistično gibanje, ki je resno ogrožalo nadaljnji politični tok v deželi. Politično razpoloženje v takratnih ZDA je bilo precej zapleteno, nikakor pa ne naklonjeno vojaškemu spopadu z nacisti v Evropi. Zato ni presenetljiva ugotovitev zgodovinarjev, da je takratna oblast v ZDA vedela za namero Japoncev, da napadejo Pearl Harbor, in so v pristanišču namenoma pustili nekaj zastarelih ladij in žrtvovali okoli 2400 mornarjev, ki so ob napadu izgubili življenje. Šele po tem dogodku so ZDA napovedale vojno, vendar le Japonski. Večji del vojne so se borile na Pacifiku in Daljnem vzhodu, ker je bilo to njihovo strateško območje. Evropi pa so res izdatno materialno pomagale ob tem, da so svojo pomoč bogato zaračunale.

ZDA so se v vojno v Evropi vključile šele v programu Dan D, ko so ugotovile, da so dovolj dobro pripravljene, da sorazmerno hitro in s čim manjšimi žrtvami dosežejo zmago. Treba je bilo pohiteti, kajti ruski medved se je nevarno bližal zahodu. Ne podcenjujem nikogaršnje vloge v borbi zoper največjo nevarnost 20. stoletja. Vsako življenje je neprecenljivo, zato bi morali 20-milijonske žrtve takratne SZ obravnavati bolj spoštljivo.

Zločinska dejanja Stalinovega režima so nezaslišana in komaj najdem dovolj primerne besede za obsodbo. Pa ne samo njegova. Vedimo, da so ZDA nastale na podlagi genocidne politike takratnih priseljencev do domorodcev in da od korejske vojne naprej, že 70 let, sejejo smrt in revščino milijonov ljudi po svetu. Tudi to početje je treba najostreje obsoditi. Spoštujem tiste, ki to zmorejo, in ne onih, ki zaradi ideoloških predsodkov enim priznavajo zasluge, druge pa za enaka dejanja označujejo kot zločince.

Jožef Martini, Ljubljana