‘Alt!« »Kdo ste?!« »Koliko vas je?!« »Kaj prevažate?!« »En forint!« Približno tako gre zaslišanje v kultni filmski sceni iz italijanske komedije Roberta Benignija in Massima Troisija z naslovom »Non ci resta che piangere«, Ne preostane nam drugega kot jok, ko se osrednja protagonista, Benigni in Troisi, z razmahedrano kočijo znajdeta pri nekakšni firenški carini iz daljnega leta 1492. To je pač osrednja zanka komedije – dva moška, šolski hišnik in šolski profesor, se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z avtom odpravita na krajši izlet po hribih in dolinah slikovite Toskane, avto crkne na klancu pri osamljenem hrastu, z neba se ulije vesoljni potop, namesto sončnega popoldneva pade temna noč, glavna protagonista pa stečeta po pomoč k prvi naselbini na vidiku.
Tam sledi caka. Namesto da bi naletela na prijazne soljudi s stacionarnim telefonom, s katerim bi se dalo poklicati prometno asistenco, padeta v čudno nazadnjaštvo ...
Ognjemet ob štirih popoldne? Naslanjam se na grajsko obzidje iz rumenega tufa in gledam Neapelj pod sabo. Utrdba Sant'Elmo je najmogočnejša razgledna...
Nikoli se nisem zares odločila, da bom pisateljica, kaj šele, da bom kmetica. Kljub temu sem zdaj oboje in včasih mi je zaradi tega težko: nenehno se...
