Vsekakor pa zbuja skrb vedno daljši seznam zaračunavanih storitev, marsikatera na novo zapisana storitev je dejansko srh vzbujajoča. Ena takih na novo nastalih zaračunavanih storitev je »namestitev slušnega aparata«, ki jo vrednotijo na en evro. Kako so to storitev ovrednotili točno na en evro, je vprašanje za kdaj drugič, sploh ob predpostavki, da se za slabe pol minute dela zaračunava en evro, in ekonomska računica kaj hitro pokaže, koliko je lahko hipotetična postavka na uro, 8 ur na dan in koliko na mesec. Ob tem dobička željnem preračunavanju je zagotovo pomemben faktor tudi statistično dokazano dejstvo, da se polovica starostnikov sooča z izgubo sluha in so potencialni uporabniki slušnih aparatov.

Na prvi pogled en evro mogoče res ni veliko, ampak dejstvo je, da je namestitev slušnega aparata vsakodnevna storitev, lahko tudi po večkrat na dan, in to lahko hitro postane strošek, ki si ga marsikateri oskrbovanec ne more privoščiti. Človek brez slušnega aparata postane še bolj izoliran od družbenega dogajanja, osamljen, dehumaniziran, diskriminiran in posledično še bolj depresiven v okolju, ki naj bi mu omogočilo polno vključenost in zdravo ter produktivno tretje življenjsko obdobje. Ob branju takih poslovno-dobičkarskih umotvorov je marsikomu grozljivo, kako razčlovečeni postajajo ponekod ti odnosi do starejših, še posebej tistih s posebnimi potrebami, ki še toliko bolj potrebujejo spoštljiv odnos do osebnega dostojanstva in razumevanje za težave, s katerimi se soočajo. Slušni aparat je že tako dodaten strošek za marsikaterega uporabnika, z baterijami in vzdrževanjem vred, in je milo rečeno nespodobno, da se jim zdaj ta uporaba še dodatno zaračunava v domovih za starejše.

Spoštovani vsi tisti, ki odločate o doplačevanju storitev v domovih za starejše občane, razmislite malo, kaj je plačljiva storitev in kaj je spoštovanje človekovega dostojanstva. Kot predsednik odbora naglušnih uporabnikov slušnih aparatov, ki deluje pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), vas vljudno naprošam za razmislek, predvsem pa za spoštljiv odnos do vseh oseb, ki za polno vključenost in socializacijo nujno potrebujejo slušni aparat. Slušni aparat namreč ni luksuz, ampak je potreba in želja uporabnikov po enakovredni komunikaciji v njihovem socialnem okolju.

Prijaznost ne bi nikoli smela biti plačljiva storitev, ampak spoštovanja vredna prostovoljna človekoljubna pomoč. Prijaznost do sočloveka je vrednota, takšno zaračunavanje dodatnih storitev pa je navadna sramota.

Boris Horvat Tihi

podpredsednik ZDGNS, vodja odbora naglušnih ZDGNS