Že od antičnih časov, kot nekdaj mitske lepotice, grške sirene, Evropa rada razdaja svoje čare vsem po vrsti in jih vabi med svoja bedra, a se je, kot vse najbolj zaželene ljubice, z užitkom zmeraj predajala le najboljšim in najbolj potentnim, vse ostale pa je, zrajcane do blaznosti, zavrgla in nepotešene prepustila njihovim lastnim mukam in usodi. Eni se v omami in upanju naslade prostovoljno utapljajo v morjih okoli nje, drugi hrepenijo po njej v tabori(šči)h pred njenimi vrati. Naravna selekcija pač. Do nje zmorejo le najboljši in njihova nagrada je božanska.

Zaradi nje in njej podobnih lepotic so se pretepali in si razbijali glave bogovi in kralji, zaradi nje in naslade, ki jim jo je obetala, so njeni uslišani in neuslišani ljubimci izgubljali pamet in raje pristali na življenje v palači pozabljene morale kot na življenje brez nje. Ja, z izgubljeno moralo je zaživelo upanje, da si od ljubezni omamljeni ljubimci ne bodo več razbijali glav. In si jih ne. Za zdaj.

Ampak stara sirena, vajena pozornosti in občudovanja, se je kljub temu začela dolgočasiti. Naveličani in zdolgočaseni zaradi premalo izzivov in strasti se ji je zahotelo zapeljati nekaj novih ljubimcev še onkraj črte, ki deli omikan svet od barbarov. In zapeljala jih je; čeprav drugačne, neposredne, neobvladljive, temperamentne in bojevite. Tako zgodovina.

Razumljivo je, da je postalo v svetišču padlih angelov zaradi sveže krvi bolj živahno. Le zdi se, da ljubezni ni več toliko, kot je je bilo prej. Tudi stara madame od blizu, čeprav brezhibno naličena in retuširana, ni več tako zelo zapeljiva, zaželena in nedolžna, kot se je zdela v soju rdečih luči. Nekako obšlesana, naveličana vsega in vedno bolj utrujena se zdi. In vse manj zanimiva.

Nekaj ljubimcev (s severa) jo le še kdaj pa kdaj obišče, eden (z bližnjega otoka) ji uhaja, baje za vedno. Tisti, ki ostajajo, tako se zdi, se vse manj zanimajo zanjo in se vse bolj ravsajo med seboj. Za nove (temperamentne barbare z juga in vzhoda) postaja vse manj privlačna in zanimiva.

Ampak stara zapeljivka se ne da. Do starih ljubimcev je vse bolj prizanesljiva, nove uči manir, pankrte kaznuje in neposlušnim žuga. Le malo je ostalo od njene radodarnosti, skoraj nič od lepote in čisto nič od nekdanje nedolžnosti. Takšna je sedanjost.

Po discipliniranju mediteransko neodgovornih Grkov, prizanesljivosti do prepirljivih Špancev, strpnosti do nepredvidljivih in premetenih Latincev, po zaušnici revanšističnim Poljakom, grožnjah ksenofobnim Madžarom, potrpežljivosti z rasističnimi Avstrijci in Holandci, po ignoranci do vseh brezobličnih in brezhrbteničnih in dobrikanju naslednikom svetega rimskega cesarstva in revolucij je hiša naslade postala Avgijev hlev. Enotni smo si le še v tem, da smo si različni. Vedno bolj, miti in simboli gor ali dol.

Vse to je stara madame Evropa. In njena usoda je, da se vse bolj poceni prodaja vse bolj neotesanim ljubimcem. Stara lahkoživa premetenka ve, kako prekleto zaželena ljubica je. Kljub vsem škandalom. Močna ravno v svoji šibkosti. Kot vse njenega spola. Tudi razumeti je ne moreš, zato ne veš, ali bi jo ljubil ali se ji odrekel. Sovražiti je tudi ne gre, ker alternative, kot kaže, preprosto ni.

Do njenih izbrancev, ki svinjajo po njenih dvoranah, pa velja biti veliko manj prizanesljiv. Milo rečeno, hudič naj jih vzame, preračunljivce, konvertite, verolomneže in pijance.

Tovariši in tovarišice, dame in gospodje, monsignorji in ekscelence, samo osem jih bo naših med njimi, zato previdno s svojimi glasovi, predragoceni so, da bi z njimi ravnali malomarno in tvegali, da nam še oni svinjajo tam gori. Ne pozabimo, da so nekateri med njimi do zdaj skrbeli zgolj za visok indeks lojalnosti madame Evropi in njeni žepnini, ne pa svojim volilcem. Žal.

Emil Brence, Bled