Khavn je posnel več kot 40 celovečernih in več kot 100 kratkih filmov, kar je predvsem v primerjavi z evropskim institucionalnim načinom filmske produkcije, pri kateri lahko filmi nastajajo po več let, povsem drugačen način filmske produkcije. V svojih filmih prikazuje povsem drugačno sliko Filipinov od tiste, ki nastaja v mainstreamovskih filmih. Upira se zahodnemu fetišizmu tretjega sveta, še zlasti pornografiji revščine. V filipinskih slumih, ki v Khavnovih filmih igrajo osrednjo vlogo, ljudje niso več žrtve lastnih usod, temveč junaki muzikalov, komedij, akcijskih filmov in melodram.
V vašem filmu je izredno močan avtorski poudarek na glasbi, ki jo sami ustvarjate, in to je nekaj precej redkega. O filmu pogosto razmišljamo kot predvsem vizualnem mediju.Dokler ne bodo na voljo tehnologija 4D in filmske projekcije z vonjavami, je film še vedno zvok in slika. Kako pomemben je zanj prvi in kako druga, odloča vsak filmar sam.
Pred časom sem na Filipinih videl stare filmske plakate za evropske in hollywoodske filme. Na njih je ime filmskega skladatelja napisano z enako velikimi črkami in postavljeno na enako pomembno mesto kot ime režiserja. Oba sta avtorja. Ste opazili? Glasba in režija sta bili enakovredni. Ne vem pa, ali so te filme tako oglaševali samo na Filipinih. Filipinci imamo zelo radi glasbo. Prvi zvočni filmi so bili priredbe filipinskih muzikalov.
Vaši filmi pogosto delujejo šokantno, na primer Alipato: Kratko življenje ogorka, v katerem vidimo triletnika, ki kadi, otroci nosijo tudi orožje, po ulicah hodijo napol goli, se pretepajo in celo ubijajo. Film vsebuje tudi eksplicitne prizore spolnega nasilja. Od kod vse to?Triletnik, ki kadi, je bil najprisrčnejši malček, kar ste jih kdaj videli. V filmu ga nisem imel zato – šele med snemanjem sem opazil, da mu mama daje cigarete, da ne bi čutil lakote, fantek pa se je zanje že naučil prositi s kretnjami. Tudi drugi otroci so kadili. Snemal sem tisto, kar sem videl, moji filmi so v nekem smislu dokumentarni. Filipinski slumi so tema že od petdesetih dalje. Danes je občinstvo že povsem neobčutljivo za prizore revščine. Gledajo jih fetišistično, kot neke vrste pornografijo. Morda je res, da slepi spregledajo le še s skrajnimi prijemi. Sicer pa je skrajnost relativen pojem. Podob ne izbiram naključno ali tako, da bi jih objektiviral. Tudi one imajo čustva.
So vaši filmi tudi odziv na prejšnjo generacijo filipinskih filmov?Tudi na današnjo. Maša (Peče, direktorica festivala Kurja polt, op. p.) je poznala moje filme in filme Lava Diaza, potem pa je imela na festivalu azijskega filma v Vidmu priložnost videti nekaj komercialnih filipinskih filmov. Bila je šokirana! Gre za popolnoma drugačne filme, za običajno eskapistično sranje, ki se ne zanima za družbeno dejanskost, ampak za ljubezenske zgodbe višjega srednjega razreda. Zato so naši filmi takšni, kot so – so odziv na izdelke filipinske mainstreamovske produkcije, na kopije serijskih produkcij hollywoodske mafije. Temu mi rečemo wasak – kar pomeni uničiti, ustvarjati tako, da nekaj uničiš, da se znebiš starega. Dejstvo je, da so Filipincem oprali možgane s filmsko estetiko velikih televizijskih postaj, tistih, ki imajo pod nadzorom medije.
Kaj je v takšnem okolju pomenila digitalna revolucija?Naenkrat je začelo obstajati oboje, veliki mainstreamovski celovečerni filmi in kratki eksperimentalni. Snemali so ljudje, ki do snemanja filmov prej niso imeli dostopa, nastajati so začeli filmi, ki jih sicer ne bi nikoli odobrili. Seveda je nastalo tudi veliko slabih filmov. A hkrati smo končno lahko slišali tudi druge glasove, tudi glasove z obrobja. To je bila velika sprememba.
Veliko pišem, tako poezijo kot prozo. Film mi je takrat, ko sem se z njim začel ukvarjati, predstavljal nekakšno nadaljevanje, hotel sem ustvarjati na podoben način. Še vedno si želim, da bi lahko vsak dan, vsak teden, vsak mesec posnel film. Na žalost to ne gre vedno. Po drugi strani je tudi res, da na bolj strukturiran ali komercialni način ne bi mogel snemati takšnih filmov, kot jih zdaj. V osemdesetih smo imeli na Filipinih veliko neodvisnih filmarjev, ki so ustvarili svoje undergroundovsko gibanje. Ko so hoteli posneti celovečerni film ali večji komercialni projekt, pa jim to nikoli ni uspelo. Njihov način ustvarjanja je ob tako koreniti spremembi izgubil zagon.
Vaši filmi so zelo cenjeni na svetovnih filmskih festivalih. Kaj pa na Filipinih?Niso, ker jih ne prikazujem zares. To bi bilo bolj naporno kot snemanje, saj ni distribucijskih poti, da bi to lahko počel. Sistem je zastavljen tako, da podpira velike produkcije in hollywoodske filme, majhnih ustvarjalcev pa ne. Ne zdi se mi vredno.
Pa mednarodni uspeh vaših in Diazovih filmov ničesar ne spremeni?Na Filipinih se nihče ne ukvarja z vzgojo filmskih gledalcev. Ljudje zdaj vedo, da obstajamo. A če vse življenje ješ hamburgerje, ne boš maral zelenjave.
