UK Climbing, vodilni britanski plezalski spletni portal, je 1. aprila objavil članek, ki je na prvi pogled deloval kot tipična izmišljotina za dan norcev: objavili so reportažo o predstavitvi filma Savanobori o petih alpinistih, ki so pod pokroviteljstvom proizvajalca alpinistične opreme North Face preplezali 350-metrski slap na Japonskem. Plezanje po zaledenelih slapovih je sicer uveljavljen alpinistični žanr, vendar so vrhunski plezalci Anglež James Pearson, Francozinja Caroline Ciavaldini in Japonci Matty Hong, Judži Hirajama ter Toru Nakadžima preplezali najvišji slap na Japonskem, Šomjo v Tojami, v srcu japonskih Alp, avgusta lani, ko o kakšnem ledu ni bilo niti sledu.
Savanobori je japonska umetnost plezanja po gorski reki do izvira, ki vključuje plezanje in plazenje po soteskah, kuloarjih, žlebovih, grapah in slapovih. Kot obliko športa ga na Japonskem gojijo že več kot sto let, reke pa so na japonskih gorskih območjih džungle že veliko prej igrale ključno vlogo najprimernejše poti za prevoz. Slapovi so na Japonskem tudi sveti kraji, saj verujejo, da so domovanja bogov.
Tradicionalno so plezalci slapov nosili tkane slamnate sandale (varaji) in obleke, mednarodna plezalska ekipa pa je seveda izkoristila sodobno opremo, od nepremočljivih oblačil do »nindža« plezalskih oziroma pohodnih čevljev s podplati iz gume z dobrim oprijemom, vrvi in varoval ter – gumijastih kuhinjskih rokavic, ki so se, kot je povedal Pearson (njihovo uporabo mu je svetoval Nakadžima), obnesle bolje kot posebej za ta namen izdelane rokavice. Seveda pa kljub vsej zaščitni opremi mokrote ni manjkalo.
»Klasični« alpinisti se pri plezanju poskušajo mokri skali seveda čim bolj izogibati. Pearson je za savanobori slišal prvič pred desetimi leti, ko mu je avstralski alpinist Greg Child predlagal zanimiv cilj za soteskanje (angleško canyoning), pri katerem se v glavnem s pomočjo vrvi spušča navzdol po slapu. Pridružil se jima je neki japonski plezalec in jima navrgel, da bi morali poskušati s soteskanjem navzgor. »Vsi smo mislili, da je narobe razumel pomen soteskanja,« se spominja James Pearson. Deset let pozneje se je dogovoril s Torujem Nakadžimo, ki se poleti pogosto vdaja užitkom savanoborija. Zamisel o vzponu po najvišjem japonskem slapu so podprli pri North Faceu in lansko poletje se je petčlanska odprava znašla ob vznožju mogočnega japonskega slapu.
Kot je povedal Pearson konec marca na predstavitvi filma o podvigu v Londonu, ponuja plezanje po »živem« slapu obilico plezalskih izzivov, od manjših balvanskih problemov do raztežajev, podobnih plezanju v veliki steni, ves čas pa v stiku z mogočno količino padajoče in pršeče vode. Judži Hirajama, eden od članov odprave, v filmu pripoveduje tudi o drugačnih, v primerjavi s skalnim plezanjem netipičnih nevarnostih, na primer o padajočih skalah, ki jih zaradi šumenja vode ni mogoče slišati, in s spolzkim rastlinjem obraščenih skalah.
»Na koncu pa le ni tako drugače kot pri gorništvu. Soočili smo se s situacijo, v kateri nismo mogli obvladati vsega. Majhen del tveganja je bilo mogoče nadzorovati, velikega dela pa ne,« je v filmu povedala Caroline Ciavaldini, nekdanja odlična tekmovalka v športnem plezanju, poročena s Pearsonom, s katerim imata sina, starega nekaj mesecev. Preprost izračun pokaže, da je bila noseča že med plezalsko avanturo po slapu. O tem je Pearson v Londonu pojasnil, da so se morebitnemu tveganju pri Caroline skrbno izogibali in da težjih odsekov slapu ni plezala.
Kaj je sploh smisel takšnih tveganih vzponov, so gledalci vprašali Pearsona – in odgovoril jim je z znamenitim stavkom Lionela Terraya o »osvajalcih nekoristnega sveta«. »Plezanje me osrečuje in če lahko to srečo delim z drugimi ljudmi in jih razveselim, je to nekaj pozitivnega,« je Pearson razložil občinstvu in dodal: »Vse to so stene, vsaka od njih je vertikalno igrišče, ki kliče po raziskovanju.«
