Vojska ni nekaj, s čimer bi vsak lahko opletal, kot se mu zljubi. Je prvenstveno namenjena zaščiti države in njene ustavne ureditve. Deluje na principih poveljevanja, pri čemer se mora točno vedeti, kdo je tisti, ki poveljuje, in kdo je tisti, ki mora ukaze izpolnjevati. Ko se ta princip poruši, se lahko zgodijo nepredvidljive posledice tako za državo kot za vojsko.

V primeru zamenjave poveljnika poveljstva izstopa ugovor brigadirja Mihe Škerbinca. Kolikor se jaz razumem na te stvari (ki naj bi načeloma bile enake v vseh armadah), je stvar taka, da mora podrejeni upoštevati odredbo ali ukaz in ga spoštovati. Saj gre vendar za vojsko, ki razpolaga z raznovrstnim orožjem. Če bo prišlo do samovoljnih ravnanj, lahko imajo v takem primeru nepredvidljive posledice.

Berem, da je brigadirja vzel v bran sindikat SV. To je vsaj nenavadna poteza, saj si sindikat predstavljamo kot nekaj, kar naj bi bilo podpora službujočim pripadnikom vojske. Ljudje razumejo, da se sindikat zavzame za izboljšanje materialnih in drugih razmer pripadnikov vojske. Tudi mene je jezilo, ko sem gledal fotografije slabe opreme vojakov. In sem podprl prizadevanja sindikata, da je vojake treba primerno opremiti in jim zagotoviti opremo za osebno zaščito in varno premikanje po bojišču, kamor prištevam oklepna prevozna sredstva, ki ustrezajo našim razmeram. In pri skrbi za dobrobit vojakov naj bi se aktivnosti sindikata nekje končale. Zavzemanje za enega od poveljujočih pa je stvar, ki se po mojem ne tiče sindikata, saj je bil poveljujoči na položaj nastavljen od sebi nadrejenega. Delovanje sindikata v takem primeru lahko ima daljnosežne posledice.

Brigadir se sklicuje na dogovor, ki so ga sklenili leta 2004, v času obrambnega ministra Grizolda. Je pa bil dogovor še večkrat dopolnjen, nazadnje menda v času ministrice Katičeve. Dejstvo je, da bi morala vojska dogovor spoštovati. Sploh pa se bi moralo spoštovati odredbe o streljanju s težkim orožjem, ki je bilo tudi vzrok sedanjim dogodkom. Te stvari morata zdaj razrešiti obrambno ministrstvo in načelnica generalštaba. Na njih je, da natančno ugotovijo, kaj je v dokumentih zapisano. To vendar ne bo težko, saj se za taka streljanja morajo izdati ukazi, ti pa morajo vsebovati, s katerim orožjem se bo vadilo in do katere ure se to lahko vrši. Predvsem pa je treba spoštovati voljo ljudi, ki tam živijo. Ti imajo pravico do nočnega počitka ne glede na to, da na vajah sodelujejo tudi pripadniki ameriške vojske. Sam mislim, da bi se za tovrstno vadbo vojske moralo najti drugačno rešitev. Zmotile so me izjave, izrečene na najvišji ravni, da Postojnčani pač nočejo Slovenske vojske in da bodi odšli tja, kjer jih bodo sprejeli – menda na Kočevsko. Tudi take izjave vplivajo na to, da pride potem do takih primerov.

To, da odgovorni za nočno streljanje niso spoštovali navodil, se ne bi smelo v nobenem primeru zgoditi. Mešanje teh dogodkov in osebnih težav načelnice generalštaba je pa sploh še bolj čudno. Saj je bil dosedanji poveljnik imenovan po njenem ukazu. Vse to me močno spominja na dogajanje glede policijske zaustavitve ministra Koprivnikarja in na izgovore policistov, ki so delovali nezakonito. Ali se v naši državi res lahko vsak obnaša, kot se mu zazdi, nihče ni odgovoren za nič, judje pa se lahko samo čudijo.

Ne vem, kolikokrat sem že pisal, da so za mnoge nepravilnosti v državi krivi slabi zakoni. To se je doslej najbolj odražalo pri sodnih odločitvah. Ko pa tako prakso nespoštovanja zakonov, pa tudi dogovorov začno izvajati tudi v vojski, ki naj bi bila naša zaščita, potem smo lahko res zaskrbljeni.

Upam, da za vsem tem dogajanjem ne stoji politika. Ta nima tu kaj iskati. Za Postojnčane pa bo treba najti rešitev. Tu pa odločajo naše oblasti.

Franc Škerget, Sv. Primož na Pohorju