Pričakoval sem takšen odziv predsednika republike – se ga tudi veselim. Soseda si ne moreš izbrati in bo večno tam, kjer je, zato ga imej, kolikor lahko, za dobrega. Le tako bo sobivanje ob skupni meji znosnejše in ljudje bodo od tega tudi nekaj imeli, še posebej tisti, ki ob meji živimo. Velja za vse sosede: za Hrvaško, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. A Pahorjev odziv, sicer načelen, sledi predvsem najnovejši prisluškovalni aferi na relaciji Ljubljana–Zagreb.

Kot pobudnik arbitražnega reševanja mejnega spora s Hrvaško že leta 2004 me obnašanje sosede seveda jezi, tako kot me je, ko je tri leta pred tem zavrgla sporazum Drnovšek-Račan, ki je sledil pričakovanjem in pozivom predvsem istrskih ljudi, in ustvarila pogoje za permanentne napetosti, zlasti v Piranskem zalivu, zato je za iskreno prijateljico več nimam, niti za partnerico, vredno zaupanja. Toda soseda ostaja in jemati jo moram za tako, kot je, in si sproti prizadevati za to, da z njo ohranim čim boljše odnose. V politiki tako kot v gospodarstvu ni prijateljstva, so samo koristi. Žal, a je pač tako.

Da so nam hrvaške tajne službe prisluškovale in ujele nedovoljeni telefonski klepet med slovenskim arbitrom Sekolcem in vladno agentko Drenikovo ter ga pretvorile v izgovor za miniranje arbitraže, kar je bilo očitno v korist Zagreba že od podpisa dogovora o njej, name ni naredilo kakega posebnega vtisa, še manj, da bi se nad takim početjem zgražal. Prisluškovalci so plačani, da to počno, enako naši, in ni nekaj novega, da vsi vse več ali manj prisluškujemo. Ali je ujela Sekolca in Drenikovo ameriška CIA in predala posnetek Hrvaški, ali so to bili Severni Korejci, Srbi ali Hrvati sami, je meni vseeno od trenutka, ko je bil incident mimo oziroma ko so arbitri sklenili, da le-ta ni imel bistvenega vpliva na razsodbo o meji. Kar je danes še relevantno in zgražanja vredno, je to, da se Hrvaška še vedno otepa implementacije arbitražne razsodbe, da vsiljuje mejo na morju, ki je ni nihče, razen nje same, določil. Še hujša ostaja zame indiferentnost evropske komisije, ki dobro ve, kdo je kriv, da spor traja, katera je tista stran v tem sporu, ki noče izvrševati arbitražne zapovedi, a ne stori niti koraka dlje v uveljavljanju svoje avtoritete, od tega, da pove vsakič znova, da »sta obe strani dolžni implementirati arbitražo«. Niti požugati s prstom proti Zagrebu si doslej ni upala. To je glavni problem, zavoljo katerega smo bili primorani vložiti tožbo na sodišče Evropske unije v Luksemburgu in sosedo okriviti nespoštovanja pravnega reda EU.

Zato opustimo zgražanja na račun Hrvaške, ker nam je prisluškovala; počakajmo, kaj bo omenjeni tribunal povedal in se nato odzovimo. V tem času bo oblikovan nov evropski parlament, ki bo imenoval novo evropsko komisijo, ki bo morda nekoliko drugačna in bolj načelna, navsezadnje mora Hrvaška skozi sito preverjanja pogojev za nadgradnjo lastnega statusa v EU kot prosilka za vstop v schengenski prostor, tam pa bo dorečenost meje še kako relevanten pogoj.

Aurelio Juri

nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper