Ob pripombi, da je sedanji predsednik Srbije prišel na oblast z volitvami ob konsenzu več političnih strank, se je iz organizatorja prvih lanskih protestov in predsednika Gibanja svobodnih državljanov Sergeja Trifunovića najprej usula ploha zalo hudih besed. Trifunović je gledališki igralec, ki je pozneje na odru zelo grobo odslovil svojega predsednika. »V Srbiji še nikoli nismo imeli zares regularnih volitev, ampak to zdaj je šlo pa čez vse meje. Naše zahteve so otroško preproste. Hočemo odkrita in javna pogajanja med oblastmi in predstavniki opozicije za fer in poštene volitve. To ni nerazumna zahteva, ne? Potem hočemo izvolitev novega regulativnega telesa za elektronske medije in izvolitev nove ekipe državne televizije. Volitve in možnost, da smo pred državljani v enakopravnem položaju v elektronskih medijih. Pošteno?«
Ni zvenelo kot napoved revolucije, vendar je za organizatorje dostop do javnosti ključnega pomena. Predsednik Aleksandar Vučić namreč javno televizijo in zasebne kanale uporablja kot svojo dnevno sobo, v katero predstavniki opozicije nimajo vstopa.
Medtem ko so protestniki hodili proti parlamentu, je Vućić v televizijskem nastopu rekel, da se »danes v Beogradu ne bo zgodilo nič«. Napovedal pa je, da bo čez sedem dni sam organiziral velik miting, na katerega bo prišlo veliko več ljudi kot na proteste opozicije. V tridesetih letih se v političnih mehanizmih Srbije ni prav veliko spremenilo.
Dragan Đilas, ki je ustanovil Zvezo za Srbijo, je za odrom gledal poti stopnicam, ki vodijo v parlament in zmajeval z glavo. »Povejte vi meni, ali se še kje na svetu obrambni minister zaklene v skupščino in gladovno stavka proti politični opoziciji, dokler opozicija ne sprejme zahteve vlade?« Srbski obrambni minister Aleksandar Vulin je skupaj s šestdesetimi poslanci Vučićeve Srbske napredne stranke sedel v zgradbi parlamenta in gladovno stavkal v protest proti demonstracijam. V skupščini je bilo tudi dvesto policistov interventnih enot, da bi preprečili morebitno zavzetje skupščine, ki jo poslanci opozicijskih strank bojkotirajo.
Uzurpirana državna televizija
»Vlada gladovno stavka, dokler opozicija ne odstopi,« se je čudil Đilas. »V tem svetu živimo v Srbiji. Politično govorico obvladujeta sovraštvo in posmeh, mi pa hočemo civiliziran dialog. Nacionalno televizijo je Vučić pretvoril v tabloidno televizijo, na kateri je vsak dan gost, podpira pa ga še pet tabloidnih televizij, kjer iz dneva v dan poslušamo njegove monologe.«
Na odru se je v štirih urah govorov zvrstila množica govorcev. Med hudimi besedami za Vučića so nekoliko presenetljivo pogosto omenjali Kosovo kot njegov največji politični zločin. Vučić se tajno pogaja o normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino, tega pa tudi njegovi volilci ne morejo sprejeti.
Začetni razlog za mobilizacijo opozicije je bilo politično nasilje nad njenimi voditelji. Protesti so se začeli, ker so na začetku zime v Kruševcu pretepli predsednika Levice Srbije Borka Stefanovića. Razbili so mu glavo in ga v nezavesti okrvavljenega brcali na tleh. Na protestih je na odru v vzhičenem govoru pokazal svojo okrvavljeno srajco in rekel, da to ne bi smela biti zastava Srbije.
Kadar ni na odru, je miren in nevpadljiv politik. Na vprašanje, kako to, da je ob vseh ekonomskih in političnih problemih države Kosovo ena od osrednjih tem protestov, je odgovoril brez okolišenja. »Naša družba je heterogena. Imate ljudi, ki mislijo, da je rešitev Kosova v priznanju neodvisnosti. Oni so zanemarljiva manjšina. Večina misli, da nikoli ne smemo priznati Kosova kot države. Okrog tega se vrti vprašanje pomiritve z albanskim narodom. Mi hočemo pogajanja s Prištino in pripravljeni smo urediti vsa medsebojna vprašanja, v zameno pa hočemo legitimacijo, da nam ni treba priznati te države. Zahteva po priznanju je mlinski kamen okrog vratu, ki ga moramo umakniti. Mi mislimo, da imamo legitimno pravico, da samostojnosti Kosova ne priznamo. Vučić pa je pripravljen na vse, samo da bi ostal na oblasti.«
Avtokrat ni rešitev
Sedanji predsednik demokratske stranke Zoran Lutovac je bil svetovalec za Kosovo ubitega predsednika Srbije Zorana Đinđića, ki se je z Evropsko unijo začel pogajati o morebitnem priznanju Kosova. Rekel je, da EU od Đinđića ni zahtevala takojšnjega priznanja.
»To je prevara,« je zagotovil, ko je bilo protestov že konec. »Evropa nam je rekla, naj najprej postanemo demokratična država, potem bomo skupaj reševali to vprašanje. Najprej demokratični standardi, potem status. Z ubojem Đinđića in degeneracijo demokratskih standardov v Srbiji so v EU izgubili potrpljenje in se jim ne da več čakati, da mi postanemo urejena država, češ, problem lahko reši tudi avtokrat. Ne bo šlo. Trajna rešitev je demokracija. Vse drugo so začasne in nevarne bližnjice.«
Oblast in opozicija svoje spore rešujejo z mitingi, tako kot so to počeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Protest pred skupščino je bil videti bolj urejen, discipliniran in miroljuben kot delo v parlamentu pred njim, kjer so se zanašali na zaščito policije.
