Uvodni prizor: Dovoljene so sanje.

Prvo dejanje: Pride nov dan (in meseci in leta). Severna soseda je zapustila »staro zvezo«, zato se veseli samostojnosti. Premaga različne ovire, se marsičemu odreče in potem navdušeno plane v »zahodne odnose«. Polna je pričakovanj o drugi Švici. Na žalost pristane v novi odvisnosti, v novih obveznostih in novih problemih. Južno sosedo razganja zavist. Še sama se želi priključiti, a ima resno težavo, ki se imenuje: nerešena meja. Pa vsi skupaj razglabljajo in razglabljajo, da bi našli obvoz. Utrne se jim zvita ideja. Lepi predsednik Severne sosede z veseljem sprejme vlogo »Don Juana«, ki mu jo dodeli evropski režiser. S predsednico vlade Južne sosede skupaj »grulita« toliko časa, da se jima rodi arbitražni sporazum. (Poudarek na »kar naprej ponosni oče«.)

Drugo dejanje: Južna soseda otroka samo izkoristi, da ji odpre vrata v »Indijo Koromandijo«. Ne potrebuje ga več in išče možnosti, da ga zavrže. Uperi kazalec v Severno sosedo, ti si kriva, in ji pokaže osle. Režiser pusti gledalce v negotovosti. Tako lahko sami ugibajo, kateri od ponujenih scenarijev je pravi: 1. Prisluškuje tuja obveščevalno-varnostna služba, ki izroči podatke Južni sosedi. 2. Malomarni agentki brez njene vednosti (ali z vednostjo) prisluškuje Južna soseda sama. 3. Snema in prisluhe izroči izdajalski politik Severne sosede, ki ima z Južno sosedo neporavnane račune. Dela uslugo zaprtemu »prijatelju«, ki ga zaradi te »trofeje« izpustijo. Agentko prisili v sodelovanje ali z grožnjami ali pa jo dobro podkupi.

Tretje dejanje: Tri leta pozneje. Otrok vseeno ostane pri življenju. Južna soseda ga, kljub temu da je sodišče po krvni sliki (DNK) potrdilo njeno starševstvo, še vedno ne prizna za svojega. Čeprav ni ravno po njeni podobi, mu Severna soseda poskuša pomagati, da bi se uveljavil, nezvesta partnerica pa ji ves čas meče polena pod noge. Tudi Evropa tišči glavo v pesek in se ne spomni svojega botrstva in svojega prava. Uboga sirota životari. Še nekateri iz Severne sosede ji pljuvajo v obraz in kimajo Južni sosedi. Končno se (nova) politika začne spraševati o pravi vlogi svoje agentke, prebivalci pa ne razumejo, zakaj je do zdaj molčala. Se je bala, da bi preveč zasmrdelo in škodilo otroku? Je ščitila svojega izdajalca (svoje izdajalce)?

Epilog: Vse tajne službe prisluškujejo in naivno je pričakovati kaj drugega. Hlapčevstvo vodi v neupoštevanje in nespoštovanje. Sami sebi smo največji sovražnik in sami najbolj ogrožamo svojo suverenost.

Predstava se konča z vojaškim pevskim zborom in s pesmijo (fortissimo) Ne bom več nastavljal drugega lica. (Besedilo spisal Marjan Šarec.)

Polona Jamnik, Bled