Mi pa smo prav zdaj priče dogajanju, ko naša politika hoče dobiti iz ficka mnogo več kot drobiž. Oporoke po pokojni mamki Jugi ni bilo, ko pa smo se začeli ločevati in hkrati lesti v naročje in objem stare mame Evrope, se je začelo zapletati. Stara mama Evropa je želela pod svoje okrilje mularijo, ki je med seboj uredila odnose, mulci pa so hoteli v njen objem misleč, da se bodo med seboj pobotali, ko bo čas za to in vreme primerno. In ne bi bili potomci socialističnih birokratov, če ne bi dobri sosedje poskusili iznajti pisker tople vode. Zapletlo se je pri piranski greznici. Kakšna greznica neki, boste zavpili enoglasno. No ja, danes je še zaliv, ampak takrat, ko se bo rešil ta zaplet razmejitve, bo to nekaj stoletij kasneje, ko bo to naše morje delček svetovnih odplak.

Pa se vrnimo v današnjost, pravzaprav v čas pred nekaj leti, ko je naš arbiter, se pravi razsodnik Jernej, poklical našo agentko Simonco. Njun pogovor je slišal neki hrvaški sosed in ga posnel, kar je za naše, slovenske pojme, nezaslišano grdo, nesramno, brezobzirno… Kaj se pa to pravi, vleči na ušesa pri belem dnevu, in to besede razsodnika, ki sploh ne bi smel ogovarjati in nagovarjati naše agentke, ona pa, ki ga po predpisih sploh ne bi smela poslušati, je s tem, da se je pustila ogovarjati in nagovarjati, omogočila sosedovim nepridipravom, da ju posnamejo. Vse to, kar se dogaja danes, natančneje zdaj, aprila 2019, to repenčenje Miroslava Cerarja, tudi izjave predsednika vlade Marjana Šarca ter vseh drugih poklicanih in nepoklicanih, pripišimo našemu čudaštvu ali dejstvu, da je za nas pač vedno kriv nekdo drug. To pa ni nič novega. V rajnkem socializmu smo vedeli, da je za vse naše težave kriv izkoriščevalski zahodni kapitalizem, kar pa ni bilo dovolj. Zato smo kar naprej iskali še notranjega sovražnika.

Jožef Praprotnik, Jesenice