Ob tem si ne morem kaj, da se ne bi spomnil znanega cerkvenega nauka, ki pravi, »da je človek grešno bitje, zato se mora spokoriti«. Grehu se moderno reče CO2, »onesnaževalci« morajo za to plačati pokoro s kuponi, ki na koncu pristanejo na računih za elektriko gospodinjstev.
Da se klima spreminja, se torej strinjamo, mnogo manj pa o tem, v katero smer in kaj je temu vzrok. V člankih Vesoljski vpliv na vreme ter Mirno Sonce in prihajajoča ohladitev sta Rasto Snoj in Erik Margan (revija Življenje in tehnika, januar in februar 2019) predstavila teze, ki močno nasprotujejo običajnim klimatološkim napovedim in nas opozarjajo na zelo verjetno močno ohladitev, ki nas lahko doleti že v nekaj letih ter traja tudi več desetletij. Svoje trditve utemeljujeta z novimi astronomskimi ugotovitvami in zgodovinskimi klimatskimi trendi. Razumno lahko torej trdimo, da je eden od mogočih scenarijev klimatskih dogajanj tudi močna ohladitev. Seveda kaže enako premisliti tudi o nasprotnem scenariju, torej kaj storiti, če bo podnebje vse bolj vroče. Suša nas seveda lahko doleti ob obeh scenarijih.
Namen članka je navesti nekaj premislekov o tem, kaj nas čaka v Sloveniji, če se črni scenariji uresničijo, kako bo s prehransko varnostjo Slovenije v zaostrenih razmerah. Zakaj menim, da je prav Slovenija med prehransko najbolj ogroženimi državami? Zaradi več med seboj povezanih dejstev.
Prvič, drugič, tretjič...
Statistični urad Slovenije nas periodično opozarja, da smo tudi v sedanjih, recimo ugodnih, vremenskih razmerah le skromno samooskrbni: 63-odstotno pri žitih, 50-odstotno pri krompirju in 38-odstotno pri zelenjavi. Ob pozebi leta 2017 tudi le 21-odstotno pri svežem sadju.
Ogroženi smo zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju.
Prvič. Ker premoremo skoraj najmanj orne zemlje na prebivalca v Evropi, za nami sta le gosto poseljena Nizozemska (ki pa je zaradi intenzivnosti pridelave in ravninskih tal hkrati velik izvoznik kmetijskih dobrin) in otoška državica Malta. Povprečje EU, ki je že dolgo velika neto uvoznica hrane, je 26 arov na prebivalca. V Sloveniji premoremo le 477.683 ha kmetijskih zemljišč, od tega le 36 odstotkov orne zemlje (KIS, Pintar in sod., 2017), torej le 8 arov na prebivalca. Ob tem velja spomniti še na neprekinjen pritisk na pozidavo kmetijskih površin: »Za pozidavo je namreč predvidenih še 57.000 hektarjev.« (dr. Blaž Repe, MMC, 2018).
Drugič. Ker je kar 37 odstotkov državnih zemljišč pod režimom Natura 2000. Kot lahko beremo na straneh Gospodarske zbornice Slovenije, »je Slovenija s 37 % varovanih območij z Natura 2000 na prvem mestu med članicami EU 28 zaradi naravnih danosti in zaradi bolj 'strokovnega in poštenega pristopa od spodaj navzgor' kot v drugih članicah«. Na prvi pogled sodobna in plemenita gesta, ki pa ima uničujoče posledice, še posebej za kmetijstvo. Če je komu ušla razlaga, čemu je bilo treba v primeru Magne Steyr uničiti več kot 100 hektarjev vrhunskih ravninskih njiv – prav zato, ker so bila preostala mnogo primernejša zemljišča zaščitena z Naturo 2000, njivska zemlja pa ne!
Mnogi ne vedo, da se travnika ne da spremeniti v njivo čez noč, tovrstna sprememba namena uporabe je dolgotrajen postopek. Preoran travnik še vsaj tri leta ni produktivna njivska površina. V takem zemljišču so ogorčice, strune in drugi škodljivci, borba s pleveli pa dolgotrajen proces. O tem, kaj se zgodi ob zavračanju učinkovitega herbicida in malikovanju zastarelih oblik kmetijske pridelave, smo na primeru soje že kratko pojasnili (Bohanec, Dnevnik, 4. 11. 2017). Mimogrede, po evropski zakonodaji je preoravanje travnikov v njive bolj ali manj prepovedano (Primorske novice, 3. 12. 2015)! Realno gledano je naša edina rezerva zmanjšanje živinorejske proizvodnje na račun neposredne prehrane ljudi z žiti, vključno s koruzo. Za živinorejo ostane torej paša domačih živali, zaradi reliefa precejšnjega dela travnikov tako ali tako ni mogoče uporabiti kot njive. Rešitev bi morda bila tudi povečana usmeritev v ribogojstvo, saj je za prirejo kilograma postrvi potreben le kilogram do dva krme. Vsekakor tudi taka sprememba ne more biti hitra in neboleča.
Tretjič. Ker imamo bore malo lastnega semenskega materiala.
Mislim, da ne pretiravamo, če rečemo, da bi ob kriznih razmerah države izvoznice hrane najprej poskrbele za svoje prebivalstvo, kar bi seveda razpoložljivost hrane na trgu hudo omejilo in hkrati cene pognalo v nebo. Za Slovenijo, ki leži v trenutno srednje topli coni, bi ohladitev pomenila pogoje pridelovanja, kot jih pozna evropski sever. Pričakujemo lahko krajšo rastno dobo in več poznospomladanskih pozeb. Zelo verjetno bi se morali odpovedati strniščnim posevkom, denimo strniščni ajdi, oziroma izbirati sorte poljščin z najkrajšo rastno dobo.
Še precej bolj skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da se v primeru zapore meja zna zgoditi tudi bistveno omejena preskrba s semenskim materialom. Če morda ne veste, prav sodobni sortiment je prispeval večinski delež k vsaj štirikratnemu zvišanju količine pridelkov vodilnih poljščin v zadnjih 100 letih. V šoli nas pač ne učijo, da so bili v začetku 20. stoletja običajni pridelki pšenice ali koruze le tono na hektar, kot tudi ne tega, da sedanji rekordi dosegajo 12 oziroma 18 ton! Če vodilnih sodobnih visokorodnih sort ne bi bilo na voljo, bi tudi ob ugodnih razmerah pridelki močno upadli, pri nekaterih vrstah tudi na četrtino sedanjih vrednosti. Pravih podatkov o tem, kolikšna je naša odvisnost od uvoza semena, ne zbira nihče. GIS – Semenarstvo omenja 4-odstotno pridelavo semen hibridne koruze v Sloveniji, 20-odstotno pridelavo semenskega krompirja, 4-odstotno pridelavo semen zelenjadnic, 5-odstotno pridelavo semenskih oljnic itd. Izstopa sicer 90-odstotna pridelava žit. Tu je treba razumeti, da so vodilne najrodnejše sorte tako žit kot zelenjadnic zvečine hibridne, kar postopno vse bolj velja tudi za krušna žita.
Premalo domače pridelave
Poleg tega tudi omenjeni nizki odstotki domače pridelave z izjemo krompirja ne spadajo med lastniško slovenske sorte, bolj gre za pridelavo tujih sort v Sloveniji. Pšenica ali ječmen (samoprašnici) ali krompir (klonsko množena vrsta) bi bili manj izpostavljeni, ker je letošnje seme mogoče uporabiti tudi drugo leto. Vse sodobnejše sorte (velika večina zelenjadnic za profesionalno pridelavo, koruza, oljna ogrščica in druge) pa so hibridi, ki jih lahko pridelujemo le z vsakoletnim križanjem izbranih linij.
Četrtič. Ker smo med vodilnimi državami EU, ki vztrajno zavračajo uporabo biotehnoloških metod pri žlahtnjenju rastlin. To je do zdaj veljalo za vztrajno nasprotovanje gensko spremenjenim sortam rastlin (GSO), zdaj se prenaša tudi na druge sodobnejše metode žlahtnjenja rastlin, denimo na genomsko preurejanje. Da je Evropa, kar zadeva sodobno tehnologijo, v vse hujšem položaju, lepo prikazuje dogajanje v Franciji in Nemčiji, kjer morajo preorati 12.000 hektarjev oljne ogrščice samo zato, ker vsebuje primes 0,005 odstotka gensko spremenjene rastline. To je kar trikratna površina vseh polj z oljno repico na slovenskih njivah. In da bo nonsens popoln: prav takega semena vsako leto v EU uvozimo več milijonov ton!
Enako velja za sorte, odporne na rast pri nizkih temperaturah ali ob pozebi. O tem smo kratko poročali (Bohanec, Dnevnik, 24. 4. 2017), da dejansko že en sam dodan gen lahko omogoči odpornost rastlin na pozebo. V novejši študiji so kitajski znanstveniki dodali gen repnjakovca tropskim lokvanjem, da so rasli in cveteli v ribniku, ki ga pozimi prekriva led. Premislimo: če bi ta isti gen dodali krompirju ali koruzi, bi ju lahko sadili marca, in ne maja, skrb pred pozebo pa bi bila odveč. Delovanje genov znamo tudi prilagoditi na način, da delujejo le ob določenem dražljaju, recimo ob nenadni ohladitvi in denimo le v cvetu.
Znanost je zmožna ustvariti na mraz ali sušo odporne sorte, a politično vzdušje, zlasti popolna blokada v državah EU, povzroča, da na tovrstne izzive klimatskih sprememb še zdaleč nismo pripravljeni. To našo zaplankanost smo kar dve desetletji tudi učinkovito izvažali po svetu, toda ta era se pravkar končuje. Zdaj tudi najrevnejše države sveta tehnologijo vse bolj sprejemajo, v Bangladešu po velikem uspehu, pridelavi na škodljivce odpornih jajčevcev z GSO, uvajajo zlati riž, Nigerija pa je dovolila pridelavo na žuželke odporne stročnice z GSO. In kje smo mi? Nekoč napredna Evropa?
Evropa in v mnogih elementih tudi celotno človeštvo na klimatske spremembe nista pravzaprav nič bolj pripravljena, kot smo bili leta 1816, ko se je zaradi izbruhu vulkana Tambora zgodilo »leto brez poletja«. Kot smo lahko videli, med nami še zdaj živijo potomci prebivalcev Švice, ki so zaradi lakote pribežali v naše kraje. Tistega leta naj bi samo v Evropi umrlo 200.000 ljudi, in to v času, ko je na svetu živelo le 15 odstotkov današnjega prebivalstva. Pravijo, da zgodovinski spomin naroda o velikih katastrofah zbledi v dveh generacijah. S tem dejstvom, denimo, proučevalci razlagajo poselitve z vulkanizmom ogroženih območij, kakršno je neapeljski bazen.
Prenehajmo zastraševati!
V Sloveniji že dve generaciji prebivalstvo ne poznata lakote, nasprotno, police trgovin se šibijo in trgovci kar tekmujejo, kdo bi to izobilje bolje unovčil. Lakota se zdi nepredstavljiva, založenost z živili pa globalna. Odnos do zaščite najboljših kmetijskih zemljišč je postal tudi s prenosom zazidalnih načrtov na občine in odlašanjem določitve trajno varovanih kmetijskih zemljišč vse bolj ohlapen. Obnašamo se tako, kot da bo hrana na vekomaj dostopna v neomejenih količinah in po dosegljivih cenah. Očitno je, da je prav Slovenija zaradi zgoraj naštetih značilnosti še posebej ranljiva. Bojim se, da zna biti streznitev zelo boleča.
Našteta dejstva so le najbolj izpostavljeni vidiki velikih prehranskih sprememb, ki se nam v primeru klimatskega scenarija, kot sta ga opisala Snoj in Margan, utegnejo zgoditi že zelo kmalu. Denimo, da se motita, da nas torej čakajo, kot nam mnogokrat razlaga moja kolegica Lučka Kajfež Bogataj, močno segrevanje ozračja in še izrazitejša sušna obdobja. Ne glede na to, da o tem scenariju močno dvomim, se kaže vprašati, kaj storiti v tem primeru. Tudi vročina in suša bi namreč zdesetkali pridelke. Kakorkoli obrnemo, so sodobne metode žlahtnjenja dejansko edine, ki lahko uspešno pripomorejo k prilagoditvi sortimenta na neugodne rastne pogoje, pa naj bodo to suša, vročina ali mraz.
Naj omenimo le en nedavni primer. V Argentini so z GSO požlahtnili pšenico, katere pridelek je v sušnih razmerah za 30 odstotkov večji kot pri običajnih sortah, v nesušnih razmerah pa vsaj enak le-tem. Pridelavo te sorte so pravkar ponovno odložili, ne zato, ker bi jih skrbela njena varnost, temveč zato, ker se bojijo izgube tujih trgov, obremenjenih s propagando, uperjeno proti GSO. V Sloveniji vsaj tuje konvencionalne sorte koruze, nekoliko (do 10 odstotkov) odpornejše na sušo, sicer že pridelujemo, večjega napredka pa na ta način vendarle ni mogoče pričakovati. O velikem preboju – o kar 40-odstotno učinkovitejši fotosintezi – pa vendarle poročajo pri študijah, ki sta jih financirala Bill in Melinda Gates in so namenjene poljedelstvu vroče podsaharske Afrike. Preboj, dosežen pri testnem tobaku, zdaj uvajajo pri stročnicah.
Menim, da bi kazalo opozorila obeh taborov, »pregrevancev« in »skeptikov«, vzeti vsaj toliko resno, da si pripravimo »nekaotičen« rezervni scenarij. Za začetek s prenehanjem zastraševanja prebivalstva z vsem, kar je v kmetijstvu sodobnega. Za zdaj se zaradi zavračanja sodobnih metod žlahtnjenja nismo pripravili niti na scenarij toplejšega niti na scenarij hladnejšega obdobja, čeprav bi bilo to mogoče doseči. Najceneje gotovo z na mraz ali sušo in vročino odpornimi sortami. Zaradi zgoraj naštetih značilnosti kmetijske pridelave v Sloveniji smo prav gotovo prehransko najranljivejši del Evrope, le da se tega v času preprostega in poceni uvoza ne zavedamo.
BORUT BOHANEC, profesor biotehnologije
