Pakt je vseboval tudi gospodarsko pogodbo in klavzulo z določili o interesnih območjih obeh držav. SZ je v tem času oskrbovala naciste s pšenico, z nafto in surovinami za vojno industrijo. Sovjeti so potem sicer s težavo podjarmili Finsko, nato še Estonijo in Latvijo ter vzhodno Poljsko. Nacisti pa so zasedli Litvo in zahodno Poljsko, teden dni po podpisu pakta. Velika Britanija in Francija sta zato stopili v vojno, pričela se je druga svetovna vojna. Stalin je pred vojno ukazal čistke med najvišjimi oficirji. Zato je manjkalo usposobljenega in izkušenega poveljniškega kadra, kar je slabilo sovjetsko stran in večalo izgube. K temu je prispeval tudi Stalinov ukaz: »Nihče ne sme storiti niti koraka nazaj! Strahopetce je treba usmrtiti na kraju samem!« Tako so s pomočjo iz zaporov izpuščenih kriminalcev, postavljenih za bojno črto, streljali na vsakega umikajočega vojaka.

Sovjeti so tako položaje branili za vsako ceno. Ostre zime so bile uničujoče za Nemce. ZDA so stopile v vojno po japonskem napadu na oporišče Pearl Harbour decembra 1941. ZDA so v sodelovanju z državami Commonwealtha dosegle najpomembnejše zmage v boju proti pomorskim in zračnim silam Japonske ter povzročile resno škodo vojni in industrijski proizvodnji Nemčije. ZDA so se z zavezniki bojevale – in tako pomagale Kitajski – z Japonsko, s katero pa so Sovjeti imeli pakt o nenapadanju. SZ je napadla Japonsko šele na pritisk zaveznikov avgusta 1945. Zavezniki so iz severne Afrike pregnali nemške in italijanske sile, premagali so italijanske fašiste in naciste v Italiji.

Pomembno vlogo so ZDA odigrale tudi v oskrbi zaveznikov. Rdeča armada je po zaslugi 400.000 ameriških kamionov in drugih prevoznih sredstev ter 7000 tankov ostala v boju proti Hitlerju vseskozi mobilna. Sovjeti so pozivali k odprtju zahodne fronte, čemur je sledilo veliko izkrcavanje v Normandiji poleti 1944 in osvobajanje okupiranih zahodnih dežel in zahodne Nemčije. Rdeča armada je osvojila Berlin. Nemčija je nato kapitulirala 8. maja 1945 oziroma podpisala kapitulacijo zaveznikom nato še 9. maja v Berlinu. Med vojno je umrlo več kot 20 milijonov sovjetskih državljanov in prav Rdeča armada je, ob sicer izdatni pomoči z Zahoda, zadala usodni udarec nacistični Nemčiji.

ZDA, Velika Britanija in Francija so imele v letih 1939–1945 skupaj približno toliko mrtvih kot zgolj Jugoslavija, ki se je bojevala v okviru drugačne paradigme. Jugoslavija ni imela 1,7 milijona žrtev, kot navaja Kukić, ampak nekaj več kot milijon mrtvih. »Britanci so imeli v vojni po vsem svetu približno 450.000 mrtvih, v Jugoslaviji, kjer so potekali omejeni lokalni spopadi, pa je bilo žrtev vsaj dvakrat več, ob neznatni škodi, povzročeni okupatorju,« berem mnenje Pera Simića, avtorja knjig o Titu. »Tito je sam izjavil, da je zanj najpomembnejši boj proti četnikom, »ker bi edino oni lahko ogrozili našo revolucijo (z okupatorji Nemci bodo opravili zavezniki)«, berem zapis Milovana Djilasa.

General Ivan Dolničar je o generalu Aleksandru Löhru dejal: »Spoštoval je podpis kapitulacije nemških oboroženih sil. Ko je 8. in 9. maja iskal stike z nekim predstavnikom Titove vojske, je razpolagal z ogromno vojaško močjo, s katero bi lahko poteptal vse na poti do Avstrije. Z lahkoto bi se prebil do britanske vojske, ki je prav takrat prišla do Celovca, vendar je spoštoval odredbe v listini o kapitulaciji.« General Löhr je spoštoval kapitulacijo Nemčije zaveznikom in se je z umikajočo se armado v Topolšici predal partizanom.

Franc Mihič, Ribnica