Ko sta me leta 1970 v takratnem zavodu za rehabilitacijo invalidov zaposlila takratni direktor Miro Vesel in primarij dr. Slobodan Grobelnik, sem po treh mesecih volonterstva, to pomeni polno delo brez plače, dobil specializacijo.
In ste ostali…Ja, 44 let. Nikoli mi ni bilo žal. Zdaj sem upokojen že peto leto.
Ima ortopedija pri nas tradicijo?Po zdravstveni plati so bili pobudniki rehabilitacije vsekakor ortopedi, saj takrat fiziatrov še ni bilo. Naše prve specializacije so dobile leta 1960 kolegice, štiri zdravnice. Zaporedna številka moje specialistične diplome je 10.
Je bilo potrebno izpopolnjevanje, študij v tujini?Seveda, ker vsega znanja pri nas takrat ni bilo. Prvič so me poslali že leta 1974 za šest mesecev v New York na univerzo na podiplomski študij iz protetike in rehabilitacije, leto prej še v Helsinke za tri mesece, kasneje v Veliko Britanijo…
Danes je slika precej drugačna.URI Soča vsekakor velja za enega najbolje organiziranih in kompleksnih rehabilitacijskih centrov v Evropi.
To pomeni, da se zdajhodijo tudi učit k nam?Obsežne podiplomske programe, usmerjene v sodobno klinično prakso, smo v veliki meri začeli v letih 1981–1990, ko je bilo desetletje OZN za invalide. Takrat smo dobili več štipendistov OZN, Svetovne zdravstvene organizacije, imeli smo tudi bilateralne sporazume s posameznimi državami, na primer s Kuvajtom, nemško tehnično pomočjo itd. Poleg tega smo hodili učit drugam, predvsem v Afriko in arabske države. Leta 1987 smo skupaj s takratno višjo šolo za zdravstvene delavce ustanovili oddelek za ortopedsko tehniko in s štipendijami OZN poslali naše strokovnjake v najboljše evropske centre za rehabilitacijo s protetiko in ortotiko, tako da je to danes samostojni študij na zdravstveni fakulteti.
Ortopedska tehnika je bolj povezana s spretnostmi, ki so bile vedno občudujoče. Razstavljeno imate umetno roko iz 16. stoletja.To je železna roka, podarjena iz zasebne zbirke gospoda Tisnikarja iz Kamnika. Napravili smo študije o funkcionalnosti te roke, ugotovili smo, iz česa je narejena, nikakor pa ne vemo, kako jim je z znanjem 16. stoletja uspelo narediti nekaj, kar je še danes obstojno. To je delo kovačev iz južne Nemčije ali pa severne Italije. V tamkajšnjih muzejih, ki sem jih obiskal, sem namreč našel podobne proteze. Pa še nekaj, da bomo pravilno uporabljali izraze: ortopedska tehnika je izraz, ki se nanaša na preteklost, ko so to delali mojstri, s sistematičnim izobraževanjem pa smo dobili protetiko in ortotiko. Proteze potrebujemo v primerih, ko del uda manjka, ortoze pa tam, kjer z zunanjo oporo povrnemo funkcijo udu, ki še obstaja, a je na primer ohromljen.
Lahko spretnost naših mojstrov umestimo v leto 1919, ko smo dobili prvo delavnico?Vsekakor bi prej omenil vsaj še Jožeta Veršiča, protetika iz 19. stoletja, doma iz Haloz. Bil je izučen mizar, ki se je kot samouk izpopolnil v izdelovanju protez za spodnje in zgornje ude. Bil je znan na območju vse Avstro-Ogrske. Prvega marca 1919 pa je bila v Kraljevini SHS ustanovljena prva državna delavnica in to se šteje kot uraden začetek protetike na Slovenskem.
Kje je bila delavnica?Najprej sta bili to baraki, in sicer tam, kjer je danes poslopje filozofske fakultete na Aškerčevi. Že čez nekaj let pa se je delavnica preselila v pritličje poslopja, kjer je zdaj dekanat medicinske fakultete na Vrazovem trgu. Leta 1957 so jih preselili na Linhartovo in 1964 pridružili ZRI, kjer so še danes.
Se takrat začne obdobje Soče?Ne, ime Soča je dobil samo del, ki se ukvarja z ortopedsko tehniko. To je bilo že leta 1948, ko so z dekretom vlade Jugoslavije republiške centre poimenovali po rekah. V Zagrebu je tamkajšnja ortopedska tehnika dobila ime Sava, v Novem Sadu Dunav, v Skopju Vardar…
Včasih je bilo v Soči precej ponesrečencev z minskih polj.Še vedno prihajajo, še vedno gre za posledice nesrečnih spopadov. Mene so poslali na prvo misijo v Vietnam leta 1973, takoj po koncu vojne. Naredili smo predlog rehabilitacijskih centrov, mreže za vso državo Vietnam, kar so kasneje s švedsko pomočjo tudi zgradili. Bil sem tudi v Ugandi, Angoli, Iranu, Bosni, Albaniji, Libiji, Palestini, Zakavkazju…
Se človek lahko navadi na prizore nesrečnikov?Težko, saj so te zgodbe in ruševine res žalostne. Ampak še huje je nekaj drugega. Videl sem namreč veliko »humanitarne pomoči«, ko so iz bogatih držav pošiljali rabljene in neuporabne proteze, pokvarjene električne bolniške postelje… To včasih še bolj boli, ti vojni dobičkarji, ki so vedno prisotni.
Poškodovanci lahko hitro izgubijo voljo. Kako jim pomagati?Breme moraš ljudem lajšati. Z izkušnjami, z dobro besedo, z znanjem. Tu ne sme biti usmiljenja, ljudje namreč potrebujejo konstruktivno pomoč, nasvete; veste, ni lepšega, ko se čez kakšno leto pokaže, da je bila pomoč pravilno načrtovana. No, vsekakor je bistvena motiviranost. Če je ni…
Kaj so danes glavni vzrok poškodb?Danes niso več glavni vzrok nesreče, ampak bolezni, ki jih prinaša starost, ljudje še vedno izgubljajo ude zaradi sladkorne bolezni, tu so posledice možganske kapi in tumorjev, ki delajo nepopravljivo škodo… Še vedno se v avtomobilih vsi ne pripenjajo z varnostnim pasom, so pa na srečo že v vseh vozilih vzglavniki.
Kako poteka rehabilitacija?Rehabilitacija je neke vrste pogodba, sporazum med rehabilitacijskim timom in posameznikom. Oboji morajo izpolnjevati svoje naloge. Brez volje in motiviranosti na obeh straneh ni uspeha. Z leti se marsikatera okvara izredno popravi. Nevrološki sistemi imajo določeno stopnjo plastičnosti, pride do regeneracije. Popolne restitucije ni praktično nikoli, je pa izboljšanje tudi do 90-odstotno, kar je zelo veliko.
Lahko včasih govorimo o čudežih?Ja, tudi o čudežih lahko govorimo. To so posamezniki, ki prekašajo povprečno zdravo populacijo kljub svoji težki okvari.
Tudi na tem področju je vsak dan kaj novega.Danes ima svojo vlogo že robotika, naprave in pripomočki so računalniško krmiljeni, vzorci gibanja so posneti in se prevajajo kot zunanji dražljaji, recimo za izboljšanje hoje. Nadomestki za na primer izgubo funkcije roke so danes zelo zapleteni, to so sodobne, bionične proteze.
Nekaj ste še želeli dodati?Moram poudariti, da vse ekipe in inštitut kot celota delajo dobro, saj o tem pričajo številne objave, številni mednarodni kontakti ter zadovoljni bolniki in svojci. Povedati moram, da je poudarek na rehabilitacijskem timu, kar pomeni, da več strokovnjakov dela koordinirano in med seboj sproti komunicirajo. Bolnik torej ne gre z napotnicami od enega specialista do drugega, ampak je to dnevno koordinirano delo tima, ki vključuje več strokovnjakov: zdravnika specialista, fizioterapevta, delovnega terapevta, socialnega delavca, protetika, ortotika, kliničnega psihologa, strokovnjaka za poklicno rehabilitacijo in seveda medicinske sestre, ki so nepogrešljive, saj so 24 ur z bolniki, drugi pa nismo. Po potrebi sodelujejo tudi klinični inženirji, rehabilitacijski pedagogi, strokovnjaki za rekreacijo in šport in še koga sem mogoče nehote pozabil.
