Takoj mi je prišel na misel slogan, tak udaren, aktivističen in optimističen: Pozidajmo Slovenijo! Morali bi ga napisati na vse (mnogo preštevilne) ogromne obcestne panoje, da bi se vtisnil v našo podzavest, da bi postal del narodne zavesti. Morda malo asociira na precej razvpit Hitlerjev izrek takrat nekje v Mariboru, tudi malo zloben je, priznam, ampak mislim, da meri naravnost v sredino tarče. Prav jezen sem spet postal, ko tole pišem. Le zakaj? Saj bomo ustvarili nova delovna mesta – koliko že? Ja, postali bomo narod trgovcev, snažilk, šoferjev… Nič ni narobe s temi poklici, potrebujemo jih, spoštujem vsakogar, ki dela, vem, da delajo veliko, preveč, pa za slabe plače. A država očitno ne želi drugega. Izobraženih mladih imamo veliko, znanje naj bi bilo cenjeno, ustvarjamo pa delovna mesta, ki tega ne zahtevajo, in mladi, ki smo jim financirali izobraževanje, odhajajo in izobraženo delovno silo dobesedno zastonj delimo bogatejšim državam. Kakšen paradoks, človek bi se zjokal.
In ker ljudje ne silijo ravno v trgovino delat, bomo iskali delovno silo drugod, zunaj Slovenije. Kot da se ne dela že gnoj iz vseh trgovin, ki jih imamo – mislim, da smo med vodilnimi po številu trgovin na prebivalca v Evropi. Hkrati ugotavljamo, koliko plodne zemlje pozidamo vsako leto in kako slabo smo samooskrbni s hrano. Trgovine pa nam res ne bodo povečale samooskrbe – razen če si kdo pod samooskrbo predstavlja, da se sam oskrbi s hrano tako, da jo gre v trgovino kupit. Za vsak kvadratni meter bi se morali bojevati, nepozidana tla so dragocena, začnimo se tega že enkrat zavedati. Ne samo zaradi hrane, več ko pozidamo, bolj se segrevajo tla, odvajajo dež v kanale in voda odteče in tako dalje in tako dalje. Ko bi vsaj zgradili stanovanja ali pa kakšno raziskovalno ali pa kulturno ustanovo, ne pa trgovine!
Saj lahko zgradimo tudi to, ampak za trgovino je prostora škoda. Ne potrebujemo jih več, dovolj jih imamo. Razen tistih majhnih po vaseh in odročnejših krajih. Kar se pa ne splača. Ljudje se res ne splačamo.
