Novico o odstavitvi in aretaciji sudanskega predsednika Omarja Al Baširja je danes popoldne po televiziji sporočil njegov obrambni minister in general Ahmad Avad Ibn Auf in tako objavil konec njegove 30-letne diktature, med katero se je od Sudana leta 2011 odcepil južni, neislamski del.
V Kartumu in drugod po Sudanu je že v četrtek dopoldne na ulicah zavladalo veliko veselje, ker je vojska obljubila, da bo »kmalu objavila pomembno sporočilo za javnost«, že zjutraj pa vpadla v prostore Islamističnega gibanja, ki naj bi bilo ideološka avantgarda Al Baširjevega režima. Vojaki so tedaj tudi zasedli mostove na Nilu in druge strateške točke v Kartumu. Nacionalna in varnostna služba (NISS), ki je še nekaj dni prej poskušala s solzivcem razgnati protestnike, pa je sporočila, da iz zaporov izpušča vse politične zapornike.
Popoldne streznitev
»Režim je padel, režim je padel!« so v četrtek dopoldne vzklikale množice pred sedežem generalštaba v Kartumu in mahale s sudanskimi zastavami. »Dovolj imamo Al Baširjevega režima, dovolj 30-letne represije, korupcije,« je dejal eden od protestnikov za pariški dnevnik Le Monde. Še v sredo, ko je vladajoča Kongresna stranka »preložila« napovedan shod Al Baširjevih privržencev, so množice pred generalštabom pozivale vojsko, naj se jim priključi. Vendar je v omenjenem televizijskem nagovoru obrambni minister Avad Ibn Auf tudi dejal, da bo v naslednjih dveh letih državi vladal »vojaški svet«. Šele nato naj bi organizirali volitve. Poleg tega vojska razglaša trimesečno izredno stanje s policijsko uro ponoči. O vsem tem so se v stavbi generalštaba v Kartumu v četrtek dopoldne ob demonstracijah množic podrobno dogovorili različni centri moči: vojska, policija, tajne službe in pa predstavniki več milic, tudi nekdanjih džandžavidov, ki so pred leti pustošili po Darfurju.
Namesto Baširja njegovi ljudje
Protestniki na čelu z Zvezo stanovskih organizacij pa so zdaj nezadovoljni z vojaško hunto, saj gre dejansko za Al Baširjeve ljudi, ki so tako rekoč samo odstranili svojega šefa. Voditelji protestov, ki menijo, da so bili zmanipulirani, pozivajo množice, naj nadaljujejo proteste. V resnici bi se lahko izkazalo, da so množice podobno kot v Alžiriji šle v žerjavico po kostanj za določeno frakcijo sedanjega režima, ko so s svojimi protesti omogočile, da je zdaj ta frakcija prevzela oblast. Nekateri tuji komentatorji menijo, da bo zdaj, ko je odstranjen Al Bašir, prišlo do boja med vojaško hunto in množicami protestnikov. Čeprav prvi zmagi Sudancev in malo prej Alžircev morda ne bosta vodili do demokratizacije, pa njihova upora kažeta, da veter arabske pomladi iz leta 2011 še veje.
Neusmiljen tudi do zaveznikov
Al Bašir, ki je kot visoki oficir z nekrvavim državnim udarom prevzel oblast junija 1989, si je menda v teh 30 letih predvsem s podkupninami naftnih družb prigrabil 8 milijard evrov. Njegova diktatura je bila v veliki meri zaznamovana z uporom na neislamskem jugu, ki se je sicer začel že leta 1983. Kmalu so na stran upornikov prestopile deloma islamske Nube, ki pa niso Arabci, za kar se ima večina Sudancev. Za Nube se je potem zaradi genocidne politike Kartuma zavzel Tomo Križnar. Darfurci, ki so vsi muslimani, a niso Arabci, so dolgo časa sodelovali s Kartumom. V boju za zemljo z Arabci in za odkrita najdišča nafte so se šele leta 2003 uprli, zaradi česar se je Al Bašir svojim nekdanjim zaveznikom hudo maščeval.
