Mitja Ficko je prehodil dolgo pot od črkoslikarja, za kar se je izučil, do vrhunskega akademskega umetnika. Če bi ga stilsko opredeljevali, bi rekli, da je še najbližje znani Novi leipziški šoli (Neue Leipziger Schule). To slikarstvo zaznamuje kombinacija abstraktnih in figuralnih elementov. Za prvo generacijo slikarjev so bila značilna tudi jasna sporočila, ki pa danes niso več prisotna. Pomembno vlogo pri vzponu in uspehu šole je igral galerist Gerd Harry Lybke, ki je predvsem dela Nea Raucha predstavil globalnemu ameriškemu trgu, kar je odprlo pot tudi drugim slikarjem. Večina umetnikov oznako o stilu šole zavrača, tudi umetnostna zgodovina ima do njega odpor, saj je nenatančen, a vendarle se je prijel kot blagovna znamka za določeno vrsto slikarstva.
Mitja Ficko je svoj slikarski način vsekakor našel, že preden se je odpravil na popotovanje v Leipzig. Po opravljenem študiju se je lotil iskanja rezidenc in v Leipzigu so mu dodelili 100 kvadratnih metrov veliko novo delovišče; tam se je našel med »svojimi«.
Od takrat v saško mesto odide vsakič, ko se mu ponudi priložnost. V mestu deluje razvit umetnostni trg, katerega del so postale tudi njegove slike. Pravi, da skoraj polovico razstav pripravi v Nemčiji, kjer prav zdaj razstavlja v zahodnonemškem mestu Villingen-Schwenningen v tamkajšnji Mestni galeriji. Razstava, ki postavlja njegova dela ob bok leipziške slikarke Mandy Kunze, bo na ogled do konca aprila, v začetku maja bo Ficko svoja nova platna razstavljal v ljubljanski Equrni. Ob njem se bo predstavil kipar Borut Korošec.
Vedrina, a s težo
Razstava Ficko/Kunze je dom v nemškem mestu, ki ga po velikosti lahko enačimo s Koprom, pravzaprav našla po naključju, z novo kustosinjo tamkajšnje Mestne galerije. Slednja je projekt sprva razvijala za drugo lokacijo, a ga nato predstavila meščanom Villingen-Schwenningena. Odzivi so, kot velja za nemški prostor, obširni, še več pa pomeni to, da so pozitivni. Ficko, ki ga doma včasih odklanjamo, češ da je »preveč leipziški« in da posnema, je v nemških galerijah in pri zbiralcih toplo sprejet, v njegovih delih pa je razbrati samostojno poetiko v okviru širšega leipziškega slikarskega polja.
Razstavljena so novejša dela obeh avtorjev, pripadnikov nove leipziške šole, postavitev je brez napak, ob razstavi pa so izdali tudi katalog. Slike kažejo domišljijske, včasih skorajda sanjske prizore, v katerih se narava v odnosu do kulture, ki vanjo posega, kaže kot prostor romantičnega bega pred vsakdanom. V Ficku ostaja duh Meniha na morski obali romantičnega slikarja Casparja Davida Friedricha, le da je bolj igriv, podložen s slikarstvom moderne, slike pa so nekoliko pravljične in otroško fantazijske. Njegovo slikarstvo je vedro, a mu ta vedrina ne odvzema teže, saj dobro krmili v hoji po robu, ki bi ga lahko, kot marsikaterega romantika, zabrisala na osladno stran.
