Jasna Tuta, popotnica in jadralka: Sredi morja si le ena majhna pikica

Jasna Tuta se je rodila v leto, ko je ta svet zapustil dosmrtni predsednik Jugoslavije, kar sicer ni v nikakršni povezavi z njenim življenjem in je vseeno, če bi jo umestili v čas tako, da bi napisali, da je tega leta umrl John Lennon. Čeprav je rojena na italijanski strani Tržaškega zaliva, v Sesljanu, se njen priimek piše le z enim t, saj je njen oče v te kraje prišel s Tolminskega in tu za vedno srečal hčer Alojza Rebule. Sesljan je tudi sicer mestece, kjer slišiš več slovenske besede kot na ljubljanskem Prešernovem trgu.

»… in se za delo pozanimala na Primorskem in Dolenjskem, od koder sem imela kar nekaj prijateljev in prijateljic iz časa šolanja. Sprejeli so me na Osnovno šolo Otočec, kar me je posebej razveselilo, saj sem imela na te kraje izredno lepe spomine. Pred tem sem bila nekaj let zapored na festivalu Rock Otočec del organizacijske ekipe. To je bila priložnost doživeti to izjemno manifestacijo od znotraj, poslušati del koncertov z grajskega okna. Bili smo super ekipa in na ta način bi lahko preživela del svojega življenja. Od takrat vem, da je pomembneje od tega, kaj delaš, to, s kom delaš.«

»Naslednja tri leta sem delala v Izoli, kjer so mi leta 2009 ponudili redno zaposlitev. Zagrabila me je panika, hotela sem si vzeti še eno leto bolj svobodnega življenja. Eden izmed ciljev je bil, da bi se naučila angleško. Odšla sem v Avstralijo, kjer sem začela delati na kmetiji. Po treh mesecih sem bila spet na glasbenem festivalu, kot prostovoljka, kjer sem videla oglas, da nekdo išče posadko za jadranje do Sydneyja, kjer je želel jadrnico prodati. Imela sem že nekaj izkušenj, saj sem v sesljanskem Jadralnem klubu Čupa učila otroke jadranja. Prišla sem na dogovorjeno mesto in naneslo je, da sem se samo jaz javila. Odločitev ni bila lahka, a čutila sem neko zaupanje in podala sva se na pot. Do Sydneyja nisva prišla.«

»Zaljubila sva se. Rick jih je imel takrat 44. Preživljal se je s tem, da je z jadrnico prevažal ljudi. Desetmetrsko van de Stadt 34 sva obrnila proti tropskemu pasu in dve leti jadrala ob avstralski vzhodni obali.«

»Začela sva pisati o najinih pripetljajih. Za tri različne jezikovne trge, on v angleščini, jaz v slovenščini in italijanščini. Zdaj pišem za pet različnih medijev, za časopise in revije, radijske oddaje, elektronske novičke, pišem tudi knjige. Na spletu imam svojo stran in mi za moje pisanje bralci dajejo donacije. Eni več, drugi manj.«

»Mesečno vsak 300 evrov. Za preživetje imaš dve možnosti: ali zaslužiš več ali porabiš manj. Lažje je porabiti manj, na barki še posebej. Tu ni položnic, nimaš avta, ne potrebuješ oblek. Imaš dva stroška: hrano in jadrnico. Če je ta preprosta in jo lahko v glavnem sam popravljaš, boš imel zelo nizke stroške. Potovala sva na veter, zelo redko na nafto.«

»Ker sem dala vse za eno leto na pavzo, sem se morala vrniti in pritisniti gumb 'stop'. Dva meseca sem potrebovala, da sem ukinila razna zavarovanja, pogodbo za mobitel, da sem prodala avto … Nato sem naredila rojstnodnevno zabavo za 30 let in vsak povabljenec je dobil del mojega imetja. Nepremičnine nisem imela in je po moje tudi nikoli ne bom. Zame bi bila nočna mora imeti hišo. 20 kvadratov jadrnice mi zadošča. Pogledaš ven in vidiš neskončnost.«

»… sva ugotovila, da najina jadrnica ni najbolj primerna za dolge plovbe. Prodala sva jo in šla v Mehiko kupit novo. Z njo sva najprej jadrala tri leta ob zahodni mehiški obali in se nato odločila za precej tvegano pot. Prečkala sva Pacifik in v 32 dneh prišla do Francoske Polinezije. Sredi morja si le ena majhna pikica, 2000 kilometrov naokrog ni nikogar. O tem pišem v svoji prvi knjigi Moj svet sredi oceana. Usmerjena je navznoter, večinoma so misli, pogovori same s seboj, spomini.«

»Ne veliko. Ko je on vozil, sem jaz spala in obrnjeno.«

»Tri leta sva jadrala med otoki Francoske Polinezije. Potem sva šla prek Cookovih otokov na Tongo, kjer sva bila eno leto, in potem še za eno leto na Fidži. S tem se je najina skupna pot 'do Sydneyja' po devetih letih končala. Prodala sva jadrnico in se razšla.«

»Zaradi različnega pogleda na prihodnost. Ni mi več dovolj le pisati o svojih potovanjih. Poleg tega želim tu, v Sesljanu, preživeti vsaj štiri mesece na leto in nadaljevati tečaje jadranja. Zdaj se vračam v Polinezijo, kjer sem spoznala slovensko družino, s katero sem se dogovorila za sodelovanje. Oni imajo jadrnico, jaz pa znanje. Poznam najlepše kraje, želim jih deliti z ljudmi, ki jih to zanima.«

»In tudi eni najdražjih. Kar je tam na prodaj v trgovinah, večinoma pripeljejo iz Francije. Francoskim cenam je treba dodati stroške prevoza. Poleg tega zaslužek tamkajšnjih prebivalcev ni obremenjen z davki in so zaradi velikih prihodkov cene visoke. Za skupne potrebe, kot sta šolstvo in zdravstvo, prispeva Francija in si na ta način lajša vest, saj so do pred kratkim tam izvajali jedrske poskuse.«

»Od turizma jih živi zelo malo, večinoma nabirajo kokos in ribarijo. Denarja skorajda ne potrebujejo. Kosilo si na primer naredijo na plaži, tako da ulovijo ribe, zakurijo ogenj, na žerjavico dajo kruhovec, sadež, ki raste na drevesu in je enakovreden našemu krompirju. Pijejo kokos in uporabljajo deževnico. Krožnike spletejo iz palmovih listov. Za elektriko imajo sončne celice, za obleči pa večinoma pareo, rjuho, ki jo zavežejo okoli telesa. Temperature so takšne, da nikoli ne potrebujejo dolgih rokavov. Večinoma so bosi. Jaz sem imela za obleči tri pare kopalk in štiri pareje.«

»Iskala sem utrip domačinov, njihov pogled na svet. Od njih sem se veliko naučila. Recimo sedeti na plaži in gledati morje brez slabega občutka, da nič ne delaš. Naučila sem se biti zadovoljna z malim. Tipično zanje je, da karkoli počnejo, počnejo strastno. Vse dajo od sebe. Ko govorijo, ko plešejo, pojejo, ko se pogovarjajo. Ničesar ne naredijo na pol, toliko, da je. V knjigi Vse barve Polinezije, ki je izšla januarja, opisujem potovanje med temi otoki. Ne krajev, ampak osebne zgodbe, to, kar se mi je dogajalo. Tako lepe kot manj lepe stvari, ki sem jih doživela. Brez olepšav. Na 300 straneh je tudi veliko, 180, fotografij. Knjigo lahko naročite na moji spletni strani jasnatuta.com.«

»Vsak dan sem plavala v vodi ob morskih psih. Prvič se še malo bojiš, ko se navadiš, je to nekaj običajnega.«

»Morski psi so kot navadni psi. Imaš čivave in rotvajlerje. Razen dveh, treh vrst večina ni nevarna za človeka. Ti, ki živijo na koralnih grebenih, ne le da ne napadejo, ampak se nas celo bojijo. Ponavadi sem jaz lovila morske pse, ko sem jih hotela fotografirati. Človek mora nekaj narobe delati, da ga napade morski pes. Ali se začne živčno premikati in plava kot riba, ki je v težavah in s tem postane zanimiv morskemu psu. Ali ima nekdo ujete ribe privezane ob telesu in ko zagrabi morski pes te ribe, zraven odtrga še nogo. Velikokrat se zmotijo in napadejo potapljače, misleč, da so tjulnji. Ali pa deskarje, ki so od spodaj videti kot želve. Od morskih psov so veliko bolj nevarni kokosi. Večja verjetnost je, da umreš od tega, da ti pade kokos na glavo, kot da te poje morski pes.«

»Ko nekam prideš, moraš poskrbeti za zaloge hrane, birokracijo, popravljati stvari, ki so se med potjo pokvarile, in pisati, fotografirati, iskati zgodbe.«

»Kar nekaj časa sem živela brez hladilnika in sem si sama iz mleka v prahu delala skuto in sirne namaze, sušila ribe in sadje, delala vino.«

»To boste morali prebrati v moji knjigi.«