Luka Zorman si je šolo za poklic slikopleskarja izbral predvsem, ker je mu je delo slikopleskarja všeč in ker se je skozi prakso tudi našel v njem. Praksa med šolanjem je namreč obvezna tako v šoli kot tudi tudi pri delodajalcu.

»Praktičen pouk poteka v šolski delavnici. Pri praksi imamo tri predmete, slikopleskarstvo, tega imamo tri ure na teden, omete in keramične obloge imamo štiri ure in dve uri gradbeništva. Slikopleskarji moramo namreč poznati vsa dela in jih tudi znati izvesti. Pri delodajalcu imamo letos, v prvem letniku, tri tedne prakse, v drugem in tretjem letniku pa bom imel pet mesecev prakse. Pri mojem delu so pomembni vsi postopki dela, od priprave prostora, poznavanja materiala, kam se bo barva nanašala do poznavanja barv in seveda izvedbe dela. Praktično delo pa je tako in tako najboljša izkušnja,« je navdušen Luka. Rad se pohvali tudi s tem, da se je letos udeležil humanitarne akcije slikopleskarjev v osnovni šoli Fužine. Pri tem pa mladi umetnik pravi, da je vesel, ko vidi opravljeno delo, posebne izkušnje pa mu da tudi delo z ljudmi. Vsaka stranka je namreč unikat, tako od želja do opazovanja dela in končne pohvale ali pa tudi kritike.

»Pri mojem izbranem poklicu si ves čas gibanju, a hkrati v ne prevelikem naporu. Delo je sproščeno. Na primer ko delaš, imaš prižgano glasbo, malo zapoješ in zažvižgaš,« nasmejano pove Luka. »Gre za kreativno delo. Je pa res, da je vse odvisno tudi od slikopleskarja samega, nekateri prebarvajo prostor in grejo, nekateri pa se s stranko dogovorijo za na primer kakšne dekorativne tehnike, črkoslikarska dela ali vzorce. Črkoslikar se nasprotno od slikopleskarja zavzema za bolj ročna dela, kot so napisi na fasadah, avtomobilih, na panojih oblikuje nalepke ali oglase,« pojasni bodoči slikopleskar, ki ga za službo po končanem šolanju ne skrbi, saj ga ta že čaka, saj slikopleskarjev na trgu dela primanjkuje. Zagnan in poln veselja do dela pa tudi ne skriva ambicij: želi si uspešno končati šolanje, nabrati čim več praktičnih izkušenj in nekoč odpreti svojo obrt.