Pred današnjimi parlamentarnimi volitvami v Izraelu so zadnje javnomnenjske raziskave napovedovale tesen izid. Stranki izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja so v povprečju napovedale 28 sedežev v 120-članskem parlamentu, glavni konkurentki – modro-beli koaliciji, ki je združila bivšega poveljnika vojske Benjamina Ganca ter nekdanja ministra Mošeja Jalona in Jaira Lapida – pa so pripisale eno poslansko mesto več, kar pa je vse daleč od potrebne parlamentarne večine za vladanje – 61 poslancev. Da bi si vendarle zagotovil primat pri oblikovanju vlade, je Netanjahu, ki je bil prisiljen razpisati predčasne volitve dobrega pol leta pred rednimi zaradi razpada koalicije, povlekel še dve potezi.

Strašenje z levo sredino in obljuba o aneksiji

Ultranacionaliste med volilci je poskušal v zadnjem trenutku pritegniti z obljubo o aneksiji Zahodnega brega, pri čemer mu gre na roko nedavna odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa o priznanju izraelskega nadzora nad okupirano sirsko Golansko planoto. Hkrati pa je v zadnjem volilnem pozivu strašil volilce z možnostjo, da bo naslednjo vlado vodi levosredinski Lapid. Dogovor znotraj modro-bele koalicije, ki se je za potrebe volitev simbolično poimenovala po barvah izraelske zastave, namreč je, da Lapid v primeru zmagovitega rezultata prevzame vlado v prvi polovici petletnega mandata, v drugi pa jo prepusti Gancu.

Nov padec laburistov

Po predčasnih volitvah leta 2015 so v knesetu sedeli predstavniki 13 strank in neodvisna poslanka Orly Levy Abekasis. Tokrat se za vstop v parlament, za kar je potrebnih najmanj 3,25 odstotka glasov, poteguje 44 strank, od tega 14 večjih, 30 pa takšnih, ki so kandidate postavile le v posameznih volilnih okrožjih. Nad volilnim pragom se je večinoma gibalo približno ducat glavnih, razen Likuda in modro-bele koalicije nobena z več kot desetodstotno podporo. To velja tudi za dolga leta vladajočo laburistično stranko Avija Gabaja, ki naj bi se po anketah še skrčila s sedanjih 18 na zgolj 10 poslancev. Njeno tretje mesto sicer ni ogroženo, je pa zato leva sredina, na kateri so samoumevni samo še modro-beli, in potencialno še kakšna stranka, daleč od morebitnega prevzema oblasti. Druge stranke so namreč v desnem ali skrajno desnem grozdu strank, ki pa vse tudi niso po volji Netanjahuju za sklepanje koalicije.

Svojevrstna neznanka je leta 2015 ustanovljena ultranacionalistična stranka Zehut (Identiteta) bivšega Likudovega poslanca Mošeja Feiglina, ki si nabira glasove s podporo legalizaciji marihuane, zagovarja pa na eni strani svobodno gospodarstvo in osebne svoboščine, na drugi pa polno suverenost Izraela nad Zahodnim bregom in (prostovoljno) preselitev Palestincev v sosednje arabske države. Feiglin je pritegnil mlade volilce in bi po mnenju poznavalcev izraelske politične scene lahko predstavljal jeziček na povolilni tehtnici.

Vodja zmagovalke ne bo nujno mandatar

Kam se bo tehtnica nagnila, bo morda znano že po prvi medijski objavi vzporednih volitev drevi okoli osme ure. Mandatar za novo vlado pa ne bo nujno vodja relativne zmagovalke volitev, ampak ga po posvetu z vsemi strankami v knesetu predlaga predsednik države Reuven Rivlin. V Izraelu ni neobičajna niti vlada narodne enotnosti, če niti desno (Netanjahujevo) niti levo (Ganc-Lapidovo) krilo ne bi sestavilo koalicije. So pa modro-beli (predvolilno) napovedovali, da ne bodo sovladali s sedanjim premierjem, na katerega se lepijo korupcijske obtožbe.

  
Izrael volitve parlament Likud modro-bela koalicija laburisti Zahodni breg Benjamin Ganc Moše Jalon Jair Lapid Benjamin Netanjahu