Festival angažiranega pisanja Itn. se je v Vodnikovi domačiji sklenil s pogovorom o knjigi Dnevnikovega novinarja Andraža Rožmana Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano in s predstavo društva Novi dijak, ki je navdih za odrsko uprizoritev našla ravno v tej knjigi. V polni dvorani so poleg avtorja o Treh spominih, ki so nastajali zadnja tri leta, razpravljali še novinar Boštjan Videmšek, glavni junak zgodbe Mohamed Abdul Munem in novinarka Kristina Božič, ki je napisala tudi spremno besedo.
Obiskovalci so v sproščenem pogovoru izvedeli, kako sta se avtor, ki na neki točki postane del zgodbe, in glavni junak spoznala pri Prešernovem spomeniku in spila prvo skodelico kave, se zbliževala in na koncu postala skoraj neločljiva. »Zdi se mi, da sem se skozi to zgodbo razvil kot osebnost in tudi kot pisec. Kar sem izrazil v knjigi, sem s seboj nosil vsaj desetletje, a prej nisem našel človeka, kot je Mohamed, in okolja, kot je migrantska skupnost, da bi to lahko povedal,« je dejal Rožman in dodal, da se je tako na neki način tudi sam integriral v družbo. Munem je izpostavil, da ne gre le za njegovo zgodbo, ampak zgodbo mnogih Palestincev, Sircev in drugih beguncev. »Ko je Andraž pisal o Hajfi in Alepu, ni pisal le o meni, kajti nisem begunec le jaz, ampak je po svetu razseljenih na milijone Palestincev in Sircev. Tudi svojo zgodbo v Ljubljani sem združil z zgodbami beguncev iz drugih držav. V tej knjigi torej niso le moji spomini, ampak spomini mnogih ljudi in hkrati spomin človeštva,« je dejal Munem.
Videmšek, ki je roman primerjal z deli ameriškega novinarja in pisatelja Dava Eggersa, je dejal, da ta knjiga zapolnjuje večletno praznino na področju nefikcijske proze na slovenskem knjižnem trgu. »To je zgodba o Siriji, Palestini ter begunstvu, kršenju, rušenju in včasih, začuda, tudi spoštovanju azilne zakonodaje, predvsem pa je zgodba o upanju, vztrajanju, osebni moči, prijateljstvu in ljubezni v najširšem pomenu besede,« je dejal Boštjan Videmšek in izpostavil, da je knjiga napisana izjemno poetično. Kristina Božič je dodala, da je Rožmanu uspelo ustvariti zgodovinski dokument osebnih zgodb ljudi, ki se dogajajo stran od medijske pozornosti, ki pa so bolj resnične in bolj pomembne od tistega, kar lahko spremljamo v medijih, »ker kažejo, kaj je možno in kaj bi lahko bilo, pa nam politiki razlagajo, da sobivanje ni mogoče«. Dodala je, da ni tako pomembno vprašanje, od kod smo, ampak kaj želimo graditi skupaj. »To Andraž z izjemnim pogumom in iskrenostjo prikaže na lastni izkušnji,« je dejala.
