Sam menim, da takšnega kandidata za omenjeni položaj, ki bi ustrezal kriterijem g. Kristana, na Slovenskem verjetno sploh ni, če pa bi ga slučajno našli, ni rečeno, da bi zlahka zasedel omenjeni položaj. Kriteriji za izbiro tovrstnih funkcionarjev so namreč povsem drugačni. To dokazuje prav primer nesojenega državnega sekretarja za šport, ki je nedavno odstopil in pri katerem o izbiri sploh niso odločali kakršni koli kriteriji. Kandidata je namreč na osnovi delitve koalicijske kadrovske pogače na položaj porinil šef ene izmed koalicijskih strank Karl Erjavec. Ta superminister se je sicer vpisal v slovensko športno zgodovino zaradi pravde z eno izmed smučarskih »vražjih« Slovenk, Špelo Pretnar. Spor med strankama v sporu se je menda vnel zaradi položaja neke gospodinjske naprave. In če ne bi bilo tokrat vztrajnih dacarjev, bi Erjavčev izbranec in nesojeni poslanec že uradoval in oral našo športno njivo. V tem primeru gospodu Kristanu in moji malenkosti sploh ne bi bilo treba tuhtati, kaj vse mora poznati in vedeti imaginarni športni funkcionar. Seveda lahko pričakujemo, da bo šef upokojenske stranke in hkrati obrambni minister predlagal novega kandidata in morda bo tudi ta izbran iz vrst neizvoljenih poslancev po omenjenem kriteriju.

Sicer pa mislim, da tudi gospod Silvo Kristan dobro ve, da je najvažnejši kriterij za izbiro visokih funkcionarjev v naši državni upravi še vedno politična primernost in pripadnost, torej ali je kandidat »naš« oziroma »vaš«. Seveda ne izključujem možnosti, da lahko tudi na osnovi tega čudaškega kriterija in povsem slučajno zasede položaj državnega sekretarja za šport tudi nekdo, ki bi do neke mere celo ustrezal kriterijem, ki jih navaja Silvo Kristan. To bi na primer lahko veljalo za kandidate, ki prihajajo iz kadrovskega bazena Fakultete za šport, saj študijski program na tej fakulteti najbrž vsebuje dosti elementov, ki so povezani s širše razumljeno športno kulturo.

Vseeno pa menim, da bi morali imeti tisti izbranci, ki v imenu države opravljajo pomembne naloge v športu, še neke druge vrste referenc. Mislim predvsem na razumevanje športa kot civilizacijske vrednote, ki danes ni samoumevna, saj jo ogrožajo hude stranpoti. Prvi upravljalec športa v državi bi moral imeti tudi jasno sliko o naši in svetovni športni preteklosti, dobro bi morali poznati silnice, ki krojijo podobo športa danes, ter bi moral imeti smiselno vizijo o prihodnosti slovenskega športa.

Mene še posebno zanima, ker sem se nekaj časa več ali manj uspešno ukvarjal s snovno in nesnovno dediščino slovenskega športa, kako bi neki imaginarni državni sekretar za šport komentiral zadnji skok enega največjih smučarskih letalcev na svetu nedavno v Planici in potem še polet njegovih smuči in čelade v anonimno množico obiskovalcev planiškega spektakla. Verjetno bi moral ugotoviti, da vržena predmeta sodita drugam, morda nekam, kjer bi lahko mladi skakalni rod spodbujala k podobnim športnim dosežkom, kot so Kranjčevi.

Za bodočega imaginarnega sekretarja za šport bi bilo verjetno na mestu vprašanje, kaj bomo storili s snovno in nesnovno dediščino slovenskih športnikov, svetovnih in evropskih prvakov, nosilcev olimpijskih medalj, zlatih, srebrnih, bronastih junakov svetovnega formata, ki so pred kratkim zaključili svojo veličastno športno pot. Vprašajmo se torej tudi sami, kaj bomo storili s športno-kulturno dediščino Tine Maze, Mitje Petkovška, Aljaža Pegana, Iztoka Čopa, Luke Špika, Lucije Polauder, Irene Avbelj, Urške Žolnir, Primoža Kozmusa, Jolande Čeplak, Vasilija Žbogarja, Petre Majdič, Andreja Jermana, Petra Mankoča in še koga. Veliko vrzel, ki je nastala z odhodom teh športnikov, bo seveda težko zapolniti, lahko pa naredimo marsikaj, kar bi lahko vzpodbujalo njihove naslednike, da gredo po enakih ali podobnih poteh. Ali pa jih bomo počastili zgolj z muzejsko preseženim panojem v bogu za hrbtom lociranem novinarskem hramu slavnih?

Zgledi za drugačno ravnanje s pomembno športno dediščino niso prav daleč, saj si jih bodoči državni sekretar za šport lahko ogleda kar v bližnji soseščini.

Dr. Iztok Durjava, Ljubljana