»Zaradi slabe prehrane v številnih državah umre več ljudi kot zaradi kajenja ali visokega krvnega tlaka,« je izsledke prejšnji teden v znanstveni reviji The Lancet objavljene študije predstavil Ashkan Afshin, avtor raziskave in profesor na Univerzi v Washingtonu. »Študija tako potrjuje tisto, kar so mnogi menili že več let – da je neprimerna prehrana kriva za več smrti kot kateri koli drug dejavnik tveganja,« je dodal njegov kolega Christopher Murray. Kar petina vseh smrti na svetu, leta 2017 je bilo to enajst milijonov, je povezana z neprimerno prehrano: preveč zaužite soli ter premalo polnozrnatih živil in sadja. Rdeče in predelano meso, transmaščobe in preveč sladkanih pijač se znajdejo malce nižje na seznamu dejavnikov tveganja. V povprečju spijemo kar več kot desetkrat več sladkanih pijač od priporočene vrednosti, zaužijemo pa kar 86 odstotkov več od varne količine soli. Na drugi strani pojemo veliko premalo sadja, zelenjave, mleka, s kalcijem bogatih jedi, oreškov, vlaknin, rib…
Ker so strokovnjaki prehranjevalne navade in bolezni spremljali na širokem vzorcu v kar 195 državah, podatke pa zbirali in analizirali kar 27 let, od leta 1990 do 2017, so rezultati relevantni bolj ali manj za vsakogar ne glede na to, na katerem koncu sveta živi. Največ smrti, povezanih z neprimernim prehranjevanjem, povzročijo srčno-žilne bolezni, ki jih najpogosteje povzroči ali poslabša debelost. Države se po številu smrti, povezanih s prehrano, močno razlikujejo. Največje tveganje za smrt, povezano z neprimerno prehrano, je v Uzbekistanu, sledijo Afganistan, Marshallovi otoki, Papua Nova Gvineja in otoška država Vanuatu v južnem Tihem oceanu. Najmanjše tveganje je v Izraelu, kar desetkrat nižje kot v Uzbekistanu, nizko tveganje za smrt, povezano z neprimerno prehrano, imajo še v Franciji, Španiji, na Japonskem in v Andori. Samo za primerjavo: Velika Britanija se je uvrstila na 23. mesto, ZDA na 43., Indija na 118., Kitajska pa na 140. V Aziji največje tveganje predstavlja preslana hrana, kar najverjetneje izhaja iz zelo slanega riževega kisa, omak in past, s katerimi kuhajo tradicionalno hrano.
Sadje imajo, a ga izvažajo
Slabo prehranjevanje je pogosto povezano z ekonomsko neenakostjo – v bogatih državah gospodinjstva za sadje in zelenjavo, da si ju lahko privoščijo petkrat na dan, porabijo zgolj dva odstotka prihodkov, v revnejših pa morajo za to odšteti kar polovico dohodka. V Mehiki, na primer, poleg pomanjkanja oreškov na zdravje prebivalcev zelo slabo vplivajo nezdrave sladke pijače. »Nimamo brezplačne pitne vode, kar pomeni, da jo je treba kupiti. Tako denar raje namenijo za sladke gazirane pijače kot za vodo,« je težavo v svoji domovini odstrl soavtor študije Christian Razo z mehiškega inštituta za javno zdravje. Čeprav v Mehiki pridelajo ogromne količine sadja in zelenjave, ju povečini izvozijo v ZDA in drugam v tujino, cene pa so zato zasoljene in manj dostopne kot predelana hrana.
Rezultati globalne raziskave kažejo, v kaj se bo treba usmeriti pri izboljševanju prehranjevalnih navad in s tem zdravja na nacionalni in globalni ravni. »Izboljšave bodo mogoče samo z usklajenim prizadevanjem med vladami, pridelovalci hrane in distributerji, kar pa ne bo lahko, saj se bo morala proizvodnja in obdelava določenih vrst hrane povsem spremeniti,« komentirajo v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO).
