Ruandski predsednik Paul Kagamé je danes s prižigom ognja v spominskem parku Gisozi v Kigaliju, kjer je pokopanih četrt milijona žrtev, začel spominske slovesnosti ob 25. obletnici genocida. »Leta 1994 ni bilo upanja, samo tema. Danes s tega kraja prihaja svetloba,« je dejal Kagamé v svojem govoru. »Ruandcev ne bo nič več obrnilo drug proti drugemu.« Nato se je z gosti z vsega sveta, med njimi sta bila belgijski premier Charles Michel in predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, napotil po Poti spomina do stadiona Amahoro, na katerega se je leta 1994 pod varstvo Združenih narodov zateklo na tisoče Tutsijev, ki so bežali pred nasiljem večinskih Hutujcev.
Nikoli razjasnjena sestrelitev
Od 7. aprila do srede julija 1994 so Hutujci, ki so predstavljali 85 odstotkov Ruandcev, z mačetami in gorjačami, z bombami v natrpanih cerkvah ali šolah, s puškami in sulicami pobili med 70 in 80 odstotkov pripadnikov že tako zatirane manjšinske etnične skupine Tutsijev, to je okoli 800.000 ljudi. Med žrtvami je bilo tudi 30.000 zmernih Hutujcev, toda velika večina Hutujcev se je pokola udeležila, potem ko so jih od 7. aprila k temu ščuvali po radiu.
Genocid je 6. aprila 1994 sprožila sestrelitev letala, v katerem je bil predsednik Ruande Juvénal Habyarimana, zmerni Hutujec. Še danes ni znan storilec. Možno je, da so za atentatom stali hutujski skrajneži, ki niso hoteli popuščati tutsijskim upornikom, ali celo zato, da so imeli izgovor za genocid.
Bojazen, da se zgodovina ponovi
Kakor koli že, danes se predsednik Kagamé, ki je skupaj s svojimi tutsijskimi uporniki julija 1994 zavzel Kigali in vso Ruando ter po stotih dneh preprečil nadaljevanje pokola, hvali, da med njegovo vladavino ni nasilja. V resnici je mir zadnjih 25 let mogoč zaradi njegovega diktatorskega vladanja, a tudi zaradi gospodarskega razvoja. Ne gre pozabiti, da so se pred 30 leti v Ruandi napetosti med Hutujci in Tutsiji zaostrile zaradi vse nižjih cen kave, ki jo Ruanda izvaža.
Vsekakor si nihče danes v Ruandi ne upa nasprotovati 61-letnemu Kagaméju, tudi v zasebnih pogovorih ne, saj je med ljudmi veliko ovaduhov, nekatere opozicijske politike pa so v zadnjih letih našli mrtve. Kagamé, ki se opira na Tutsije, poskuša ustvariti vtis, da lahko samo on drži državo skupaj, in se hvali, da mu je uspela sprava in da je ustvaril Ruando brez etničnih delitev. Tako je vsak lahko samo pripadnik ruandske nacije, ne pa Hutujcev ali Tutsijev. V duhu unitarizma vzgaja otroke v posebnih taboriščih. Še vedno pa je v zaporih več kot 100.000 Hutujcev, obsojenih zaradi sodelovanja pri genocidu.
Mnogi tuji opazovalci se bojijo ponavljanje zgodovine, namreč da se bodo Hutujci še enkrat maščevali Tutsijem, ki so se jim pred letom 1962 zamerili, ker so s pomočjo Belgijcev imeli prevlado.
