»Mislim, da sem imela kot mlada avtorica pravzaprav veliko srečo,« se je obdobja, ko je začela pisati, torej nekje v času po prelomu stoletja, na okrogli mizi Beseda in oder, ki so jo v četrtek pripravili na Tednu slovenske drame, spominjala Simona Semenič, morda osrednje ime sodobne slovenske dramatike. »Za nekoga, ki se želi posvečati dramatiki, je bil položaj takrat obupen; na akademiji se o dramskem pisanju nismo učili, za mlade pisce in njihov razvoj pa sploh ni bilo poskrbljeno.« Zato so se morali organizirati sami: začeli so se sestajati na delavnicah v okviru pobude PreGlej, skupaj in s pomočjo različnih mentorjev so razvijali svoja besedila ter v sodelovanju z režiserji in igralci preverjali odrsko učinkovitost dram na bralnih uprizoritvah. »Zdi se mi pomembno, da ima oseba, ki piše za oder, tudi stik z odrom,« poudarja.
Sistemske ureditve ni
Podobno izkušnjo ima Rok Vilčnik - rokgre, sicer trikratni Grumov nagrajenec. »Pisati sem začel iz ljubezni do dramatike, brez misli na uprizarjanje, in zgolj po spletu okoliščin je prišlo do tega, da so začeli v gledališčih postavljati moje drame. Takrat bi gotovo izkoristil priložnost, da se o besedilu, ki ga pišem, pogovorim s kakšnim umetniškim vodjo ali ga preverim na bralnih uprizoritvah, toda teh možnosti takrat pač ni bilo.« Približno v istem času pa so začeli pomanjkanje mlajših dramskih avtorjev zaznavati tudi v gledališčih, med drugim v Prešernovem gledališču Kranj, kjer pripravljajo vsakoletni festival domače dramatike.
»Opazila sem, da dramatikov mlajše generacije praktično ni in da tudi nimajo možnosti izobraževanja,« pove dramaturginja Marinka Poštrak, sicer vodja umetniškega oddelka Prešernovega gledališča. »Zato smo začeli na Tednu slovenske drame izvajati dramske delavnice, na katerih se je skozi leta oblikovala močna generacija mlajših avtorjev; ravno tako smo namenili večjo pozornost Grumovi nagradi, uvedli Dan nominirancev z branjem besedil, odločili smo se torej za načrtno promoviranje domače dramatike.« Od takrat so bili na oder postavljeni skoraj vsi Grumovi nagrajenci, pot do uprizoritve (tudi v tujini) pa so našla še številna nominirana besedila. »Res pa je, da to področje še vedno ni sistemsko urejeno: ministrstvo gledališčem ne ponuja finančne spodbude za uprizarjanje domačih besedil, ni denarja za rezidenčne delavnice, kaj šele za resnejšo promocijo v tujini,« pravi Poštrakova.
Iskanje tesnejšega stika
Gledališke hiše se tako s pisci povezujejo na drugačne načine, na primer z razpisi za nova dela ali pa neposrednim naročanjem besedil. »V zadnjih petih letih smo postavili na oder 22 slovenskih besedil, od tega jih je bilo krstno izvedenih 18, večina teh je nastala po naročilu,« razloži Barbara Hieng Samobor, direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer so letos uvedli tudi avtorsko rezidenco, v okviru katere bo nastala predstava. »Zdi se mi pomembno, da ljudje ne tipkajo v samoti, temveč so deležni ustvarjalnega dialoga.«
Stanje se torej izboljšuje, vendar je daleč od idealnega. »Ni jasno, kaj storiti z obetavnim besedilom, ki morda ni povsem zrelo za oder – avtor, sploh če še ni uveljavljen, nima od kje dobiti nasveta, kaj popraviti, izboljšati, tudi ne more vedeti, česa si gledališča sploh želijo,« je opozorila dramatičarka Kim Komljanec, ki je vodila pogovor. Pisci z manj izkušnjami (in znanstvi) tako še zmeraj ostajajo prepuščeni sami sebi. »Ni prostora, ki bi omogočal razvoj besedila in preizkus njegovih možnosti,« ugotavlja Brina Klampfer iz KUD Krik, kjer prav v te namene pripravljajo festival dramske pisave Vzkrik in različne delavnice. »Pri mlajših avtorjih se pogosto zgodi, da so besedila dobra, a na odru nekako ne delujejo. Zato smo poleg dramatikov k mentorstvu pritegnili še režiserje, dramaturge in igralce.« Tovrstni projekti (četudi zares skromno podprti) pomembno prispevajo k zbliževanju piscev in gledališč, vseeno pa si oboji želijo precej bolj čvrstih okvirov za sodelovanje.
