Ta konec tedna se v Vodnikovi domačiji in v Kinu Šiška v Ljubljani odvija Festival angažiranega pisanja Itn. Medtem ko je Kristina Krajnc, študentka prvega letnika prava, v dvorani vodila pogovor z dansko pisateljico in aktivistko Janne Taller, publika v dvorani ni bila tiho. Spraševali so in komentirali, skratka se angažirali. Kar pa je bilo najbolj presenetljivo, je bilo to, da je bila publika mlada.
»Lani sem presenečena ugotovila, da dijakinje in dijaki tako veliko berejo,« je dejala Nika Kovač, poleg Kristine Krajnc in Tine Tomšič ter še desetih drugih mladih organizatorka festivala. Nika je bila presenečena tudi, da dijaki zelo podrobno spremljajo dogajanje v svetu in imajo zelo jasne predstave o tem, kakšen bi svet moral biti: »Predvsem pa imajo veliko upanja, da se lahko zgodijo spremembe.«
Nismo pasivna generacija
To smo videli tudi na nedavnem podnebnem štrajku. »Pasivnost, ki se pripisuje dijakom, nikoli ni bila prisotna, saj so dijaki zelo aktivna populacija. Problem je, da je njihova aktivnost spregledana, saj ni kanalov, skozi katere bi lahko pokazali svojo angažiranost,« je razložila Tina Tomšič, študentka prvega letnika umetnostne zgodovine in filozofije, ki je že lani v okviru Društva ljubljanskih gimnazijcev Novi dijak sodelovala pri pripravi festivala.
Prepričana je, da se mladi ob zavzemanju za ukrepe proti podnebnim spremembam lahko angažirajo tudi na področju enakosti spolov in enakopravnosti znotraj družbenih razredov. Temu, da niso pasivna generacija, je pritrdila tudi Kristina Krajnc, bivša članica Novega dijaka: »V moji generaciji sledimo kulturnim in političnim spremembam. Moja generacija je gotovo generacija, v kateri vlada odprt dialog.«
Popoln nesmisel sem jim zato zdi, da jih ne jemljejo resno, češ da so premladi. »Vsi smo enakopravni, ne glede na starost,« je zatrdila Nika, in to velja tudi za organizatorje festivala angažiranega pisanja. Ironija pa je, da je bil to še lani festival, ki je v svojem imenu nosil oznako mladinski, letos, ko so njegov program res ustvarili dijaki sami, pa te oznake nima. »Zdelo se nam je, da angažiranega pisanja ne smemo omejevati le na mladino,« meni Tina. »Vsi dogodki na festivalu se dotikajo širše publike, seveda pa je festival še vedno zelo mladinski v svoji zasedbi in organizaciji.«
Mladih ne gre podcenjevati
V sklopu festivala so izdali tudi časopis, ki je nastal pod mentorstvom Kristine Božič. Prispevke so napisali dijaki in se dotikajo tem, ki jih odpirajo tudi na festivalu: ženske pisave, svoboda ter poezija in svet, kakor so naslovili vsakega od treh festivalskih dni.
Na vprašanje, ali ni malce staromodno, da so izdali časopis in niso recimo raje odprli instagram računa, pa je Nika v šali odgovorila: »Festival delamo sami piflarji, ki imamo radi knjige.« Piflarji v najboljšem pomenu besede, je dodala Kristina. Prepričane so namreč, da je v svetu hiperprodukcije nujno opozoriti, da je tiskana beseda pogosto tista, ki je bolj oprijemljiva, živa in aktivna, in da je treba v roke vzeti tudi knjigo. Knjige pa razumejo kot orodje, a tudi po brechtovsko kot orožje.
»Knjiga je orodje, pri razlaganju knjig pa velikokrat pride do pokroviteljstva, češ da se otroci in mladi niso sposobni soočiti z resnico sveta, zapisano v knjigah,« je opozorila Kristina. Nika je ob tem dodala, da mladih bralcev, ki jim je na voljo toliko informacij, nikakor ne gre podcenjevati.
