Nekaterim svet že ob rojstvu leži pod nogami, drugi se morajo boriti za vsako priložnost. Med slednje spada danes priznani newyorški glasbenik in kantavtor Michael Weiskopf, ki bo v prihajajočih dneh trikrat nastopil v Ljubljani in Mariboru. »Mnogi nikoli ne dobijo priložnosti doseči svojih sanj, naj bo zaradi nesrečnih naključij ali napačnih odločitev. Pri meni je bilo malo obojega,« se časov odraščanja spominja v avtobiografiji Sharp Turns, ki je izšla leta 2016. Weiskopfova mladost nikakor ni kazala na uspeh, saj je po zgodnji smrti staršev večino dni preživel na ulicah newyorškega Brooklyna. »Pri šestih letih sem s harmoniko vstopil v svet glasbe, ki me je takoj začarala. Če bi bilo po moje, je ne bi nikoli odložil,« se spominja danes. Ljubezen do glasbe, pisanje pesmi in kitaro, torej svoje sanje, je moral za več desetletij postaviti na stran, saj je služil denar in skrbel za družino. »Ironično je, da sem danes zaradi vseh teh izkušenj veliko boljši pisec besedil, kot bi bil brez njih,« se zasmeji.
Težko otroštvo kot vir navdiha
Težke okoliščine, v katerih je odraščal, mu niso stale na poti do uspeha. Zgradil je medijski imperij, v katerem je deloval kot založnik in urednik. V primerjavi z življenjem na ulici se mu je zdel svet sestankov, posla in velikih pisarn mala malica. Vse od začetka je sledil cilju – zaslužiti dovolj denarja, da bi se lahko posvetil glasbi. To je želel ustvarjati brez kakršnih koli omejitev, svobodno, stran od revščine, ki je prežemala njegovo mladost. In res – prišel je čas za ključni korak. »V kritičnih trenutkih sem sprejel prave odločitve, ki so spremenile moje življenje. Če bi se odločil drugače, bi bil še danes na napačni poti,« se spominja. S kitare je obrisal prah, ki se je na njej nabiral več desetletij, ter se povsem prepustil strasti do glasbe. »Življenjske izkušnje in radovednost vplivajo na ustvarjanje, ob njihovem pomanjkanju pa ga omejujejo. Plitvi ljudje povečini pišejo plitva, prazna besedila, ali pa vsaj enodimenzionalna. Sam imam res ogromno materiala, iz katerega črpam navdih,« opiše, kako mu je težke življenjske okoliščine uspelo obrniti sebi v prid.
Na njegovo ustvarjanje je najbolj vplivala glasba 60. let prejšnjega stoletja, ki jo je poslušal med odraščanjem. To so bili turbulentni časi vietnamske vojne in protivojnih protestov, vzpona in smrti JFK, boja za človekove pravice Martina Luthra Kinga mlajšega, hipijev, a tudi razcveta drugačne glasbe. Jerry Lee Lewis, Chuck Berry in Little Richard so vrhove seznamov najbolj poslušanih pesmi prepustili glasbenikom pod okriljem založbe Motown (The Temptations, The Supremes, The Jackson 5) in preporodu ameriške folk glasbe, ki je med zvezde izstrelila Joan Baez, Jacka Elliota in Boba Dylana. »Ta glasba je moj svet obrnila na glavo,« pravi in se pošali, da bi, če bi se rodil kakšnih deset let prej, najverjetneje postal vodovodar ali električar. V nekaj stavkih sicer težko opiše glasbo, ki jo ustvarja. Še najbolj mu je všeč izraz »americana«, ki pušča avtorju svobodo izbire glasbenega sloga, ki ustreza določenemu vzdušju lirične vsebine. »Nisem pa čisto prepričan, ali za mojo glasbo stoji kakšna filozofija. Trudim se biti iskren, pisati resnico, se učiti in premikati meje lastne ustvarjalnosti,« dodaja.
Dylan kot Picasso glasbenega sveta
V tistih časih ga je še posebno ganil Dylan, čigar glas ima po njegovem zelo specifičen zven, drugačen od vsega, kar je slišal do tedaj. Album Freewheeling ga je hipnotiziral, med poslušanjem Dylanovih zgodnjih pesmi je odkril glasbene korenine folk glasbe, ki je posledično oblikovala tudi njegov lasten zvok. »Gre za edinstvenega ameriškega umetnika,« Weiskopf opiše legendarnega kantavtorja, ki je leta 2016 za svojo poezijo prejel Nobelovo nagrado za književnost. »Njegova besedila, zavedanje tega, od kod prihaja, in glasba sama se ne morejo primerjati z nikomer in ničimer, kar je bilo pred njim in kar se je po njem zasidralo v občo zavest. Obstaja ogromno velikih glasbenikov, a nikomur od njih ni uspelo ustvariti povsem novega žanra, ga povezati s številnimi drugimi ter z vso močjo in energijo ustvarjati polnih šestdeset let. Obiskal sem mnogo njegovih koncertov, glasbo ohranja svežo, pesmi pa spreminja tako, da občinstvu nenehno daje nekaj novega in nepričakovanega. V tem pogledu morda spominja na Picassa,« Weiskopf ne skriva navdušenja nad njim.
Zato ni niti malo čudno, da z osemčlansko zasedbo The Complete Unknowns, v kateri poje, igra kitaro in ustno harmoniko, slavi njegovo glasbo. A čeprav se mu izraz »tribute« zdi dokaj votel, vendarle priznava, da je verjetno edini, ki lahko opiše bistvo skupine. »Dylanovo delo je za glasbo tako pomembno kot Shakespearov opus za gledališče, pa vendarle zasedbe The Royal Shakespeare Co. nihče ne označi za »tribute«, igralcev Hamleta pa za posnemovalce. Velikani preteklosti imajo očitno velik vpliv na sodobne igralce, pa vendar njihovo delo predstavijo na sebi lasten način. Ne vem, zakaj bi bilo pri glasbi drugače,« se sprašuje. Na Dylana gledajo kot na edinstvenega sodobnega glasbenika, čigar pesmi najbolje zvenijo v živo. A si ne delajo utvar – Dylan je en sam. Ker je v razponu šestih desetletij v najrazličnejših slogih in aranžmajih posnel več kot 600 pesmi, je preigravanje njegove glasbe poseben izziv. »Izvirno skladbo spoštujemo, hkrati pa jo z novo interpretacijo vendarle naredimo za svojo,« še pojasni. Posnemanje pesmi noto za noto bi bilo tako za skupino kot za občinstvo najbrž dolgočasno. Ali je legendarni glasbenik kdaj obiskal katerega njihovih koncertov, Weiskopf ne ve: »A četudi bi, bi najverjetneje prišel in odšel povsem neopazno.«
Pesem naj ne pade na preizkusu časa
Podobno kot Dylan, ki je po drugi svetovni vojni vse bolj ozaveščeno generacijo opozarjal na družbene probleme, tudi Weiskopf čuti nujno povezavo med glasbo in stanjem družbe, v kateri nastaja. »Kot umetnik moraš imeti nekaj povedati, in to mora odražati okolje, kulturo in čas, v katerih pesmi nastajajo. Pomembno je pisati o stvareh, širše pomembnih za človeštvo, na primer o nepravičnosti in težavah, v katerih se družba znajde. Za svoje pesmi si želim, da bi bile univerzalne in ne samo prehodne, da ne bi padle v past klišejev in postale nekakšno prozaično nakladanje,« pojasni željo po »brezčasnosti« svojega dela. Na aktualno (politično) stanje v svoji domovini se je v pesmih že večkrat navezal, a pravi, da ni težava preliti gnev v glasbo, problem je, da niso brezčasne. Humor in jezo je na primer spojil v pesmi Thank You Canada o ameriškem politiku, republikancu Tedu Cruzu. Dvomi, da bo čez dvajset let kdo sploh še vedel, kdo je bil Cruz, bolj kot kaj drugega je pesem »sodobna zabavljivka o izjemno neprijetnem liku« in po njegovem niti ne kaj zelo močna. Daljšo dobo aktualnosti in večjo možnost, da ne bodo padle na preizkusu časa, napoveduje pesmim Wrong Trail, It Don't Bother Me, Much Worse Than It Sounds.
