Kako rešiti akutni problem pomanjkanja zdravnikov, je tudi zame uganka. Tolažiti se, da bo kmalu bolje, je kaj slaba popotnica, saj vse skupaj spremljam že od sedemdesetih let naprej in problemi so vedno enaki. Nekoč smo govorili o presežku zdravnikov, zdaj o pomanjkanju – in to se ponavlja vsakih nekaj let. Vendar problem ni samo pomanjkanje zdravnikov v osnovnem zdravstvu. Vsak mesec denimo UKC Maribor v glasilu zdravniške zbornice razpiše prosta delovna mesta za okrog petdeset zdravnikov.
Omejevanje vpisa na medicinsko fakulteto je le eden od vzrokov za pomanjkanje zdravnikov, vendar ni edini. Verjetno tudi niso enakomerno razporejeni. Naslednji razlog je, da jih mnogo zapusti poklic, predvsem pa ne vem, zakaj opravljajo taka dela, pri katerih nimajo več neposrednega stika z bolniki. Stalno so na zelo odgovornih mestih funkcionarji, ki so zdravniki, pa tega poklica sploh ne opravljajo ali pa skoraj nič več. Po enem ali dveh mandatih je tak zdravnik praktično »izgubljen« za svoj osnovni poklic, saj je za dobro klinično prakso izredno pomemben stalen stik z »živo« medicino, ki pa ga poklicni funkcionar praktično nima. Mnogi odidejo na delo v tujino, od koder se le redki vrnejo, in ti navajajo dva poglavitna razloga, zakaj se za to odločijo: boljše plačilo in bolj urejeno delovno okolje. Predvsem zadnje bi nas moralo skrbeti. Kaj je pod milim nebom narobe z delovnim okoljem pri nas?
Po svoje se mi zdi nerazumljivo, da mladega človeka, ko konča študij medicine, ne zanima delo na primer v Bovcu – ob tem, da ima zagotovljeno stanovanje in razmeroma dobre dohodke. Očitno to ni zadosten motiv, da bi se mladi zdravniki odločali za delo v odročnih krajih, če lahko za tako majhno državo sploh govorimo o odročnih krajih. Razlogi so najbrž kompleksnejši. Eden izmed pomembnejših je verjetno ta, da se zdravnik v večjem kolektivu (na primer bolnišnici) lažje dodatno izobražuje in je manj izpostavljen stresu. V večjem kolektivu se njegova odsotnost manj pozna oziroma jo je lažje zapolniti, medtem ko tam, kjer je malo zdravnikov, odsotnost vsakega pomeni večjo obremenitev drugih, ki so že tako ali tako (pre)obremenjeni. Tudi če je popolna prisotnost, je treba zagotavljati neprekinjeno delo in časa ter energije za dodatno izobraževanje preprosto zmanjka.
Velika anomalija je tudi, da morajo zdravniki, ki opravljajo svoje delo v ambulanti, včasih hkrati še zagotavljati urgentno službo in ob nujni intervenciji zapustiti ambulanto. Ko se vrnejo, jih mnogi bolniki (po)čakajo, čeprav bi po resni intervenciji tak zdravnik potreboval počitek in ne nadaljnjega dela v ambulanti. V času dopustov in praznikov je lažje organizirati delo, če je kolektiv velik, saj obremenitev posameznika ni toliko večja kot v manjšem kolektivu. Zlasti v turističnih krajih se v času dopustov obremenitev še poveča, ker je tudi število zdravnikov manjše. Pri tem pa ni nepomembno, da je odgovornost, ko si sam in nimaš možnosti konzultacije, bistveno večja in bolj stresna.
Da so znanje in izkušnje, ki pa jih lahko pridobiš samo z delom, izjemno pomembni, vemo vsi, ki smo kdaj delali na »periferiji«. Ko sem končal študij medicine, sem takoj začel pripravništvo in po strokovnem izpitu začel delati kot opolnomočeni zdravnik, pogosto brez možnosti posveta z izkušenejšimi kolegi. Vmes sem še odslužil vojaški rok v kraju, precej oddaljenem od večjega mesta, in opravljal delo zdravnika. Pa mi je bilo pogosto tudi težko, ker nisem imel mentorja, ni bilo sodobnih komunikacij (elektronske pošte, mobilnega telefona) in sem se moral pogosto znajti, kot sem vedel in znal. Bil sem vse, od mrliškega oglednika, sodnega izvedenca, travmatologa do pediatra, porodničarja… Ne trdim, da bi moralo biti danes tako, a zdravniški poklic je eden redkih, kjer lahko mlad človek uresniči večino svojih poklicnih ambicij, če le ne bi bilo toliko nerazumljivih administrativnih opravil in ovir. In ne nazadnje: zdravniki smo skoraj povsem nezaščiteni ob morebitnih napačnih odločitvah ter kazensko odgovorni in sodno preganjani, pri čemer nam grozi odškodnina ali celo zaporna kazen. Žal pa ni mogoče zanemariti niti dejstva, da zdravniki prej umiramo, kar velja predvsem za zdravnice.
Uvažanje tujih zdravnikov pri res deficitarnih specialnostih je morda še sprejemljivo, če to velja tudi za osnovno zdravstvo in najprivlačnejše specialnosti, pa je treba biti previden. Najprej je treba poskusiti najti način, ki bo stimuliral domače zdravnike, da bodo ostali čim dlje, ker je pogosta menjava zdravnikov škodljiva, nevarna in navsezadnje tudi draga.
Z osamosvojitvijo je precej usahnil dotok zdravnikov iz drugih republik nekdanje države. Pred leti sem delal v ustanovi, ki je skoraj sočasno zaposlila sedem zdravnikov s Hrvaškega. Po končani specializaciji so vsi odšli, kljub temu da so imeli vsi stanovanje in razmeroma dobro plačo. Ustanova je vanje veliko vložila, dobila pa malo. Verjetno je bilo tako tudi drugje, ko so bile naše zdravstvene ustanove le odskočna deska za vrnitev domov ali v tujino. Le nekateri, ki so prišli, denimo v UKC Ljubljana, so ostali in postali odlični zdravniki in celo predstojniki. Torej posploševati vsekakor ni mogoče.
Potrebna je torej konsistentna zdravstvena politika načrtovanja števila zdravnikov glede na potrebe prebivalstva oziroma tako imenovano mrežo. Menim, da je domačih zdravnikov (še) dovolj, le spodbujati jih je treba na vse mogoče načine, morda tudi z davčnimi in drugimi olajšavami, saj je dokaj nestimulativno, če moraš več delati in nato plačevati še večje prispevke in davke. Skrb vzbujajoče je, če zdravniki ne delajo več, pa ne zato, ker ne bi hoteli, ampak ker se to ne splača tudi zaradi družbenega ozračja, ki je vse prej kot prijazno do tistih, ki hočejo in zmorejo več delati. A to konec koncev velja tudi za druge poklice, kar samo kaže na našo prislovično zavist.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
