»Z Mohamadom Al Munemom sva se spoznala aprila 2016 na Prešernovem trgu, ko sem za Dnevnik pripravljal članek o skupini dijakov, ki so bili zelo aktivni na področju begunskega vprašanja,« razlaga Andraž Rožman. Ker imata podobne poglede na svet, sta veliko časa preživljala skupaj tudi v migrantski skupnosti v AT Rog. »Ko sem napisal svoj prvi članek o njem, je bila jezikovna pregrada še precej velika. Ker še ni znal dobro angleško ali slovensko, jaz pa ne arabsko, sva se sporazumevala bolj z rokami,« se Rožman z nasmehom spominja njunega spoznavanja, ki ni prineslo »zgolj« prijateljstva, temveč tudi knjigo Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano.
Darviš vir navdiha
Pripoved o pesniku iz Alepa sega v čas pred njegovim rojstvom, njegovi starši so namreč iz Hajfe v današnjem Izraelu. Leta 1948 je bila družina pregnana v Sirijo, kjer je bil Mohamad rojen v begunskem taborišču. »Njegov literarno izobraženi oče je postal prijatelj palestinskega pesnika Mahmuda Darviša, ki je za pesnjenje navdušil tudi Mohamada,« pove novopečeni avtor.
Mohamadovo pot je prek prepletanja časovnih perspektiv nato pripeljal vse do Slovenije, kjer zdaj živi tudi njegova družina. Čeprav je Rožman, ki nastopa kot prvoosebni pripovedovalec, najprej pristopal bolj novinarsko, sta se z Mohamadom v procesu pisanja preobražala tudi v literarna junaka. Nastajalo je vse bolj hibridno delo, obenem biografski in dialoški roman, ki se brati z memoarji, roman o učitelju in učencu, poslušalcu, ki raste v pisatelja.
Integracija ni enosmerna
Kot pravi Rožman, je želel s svojo družbeno angažirano pisavo opozoriti, da proces integracije ni enosmeren, ampak dvosmeren. Mohamad je zelo komunikativen, hitro je vzpostavil precej stikov tukaj, s svojimi pesmimi je bralce pritegnil na več nastopih. Zelo hitro se je torej vključil, a službe, ki je zelo pomemben element vključenosti, še vedno nima. Pa je eden od ljudi, ki so v Slovenijo prispeli leta 2016, ki jim gre pravzaprav bolje kot večini beguncev, opozarja Dnevnikov novinar. »Naša družba ni nepremična gmota, v katero bi se moral nekdo, denimo tujec, samo vključiti. Vedno gre za interakcijo, ki pripelje do solidarnosti.«
V prijateljstvu z Mohamadom je tudi sam dobil priložnost za osebnostni razvoj. »Ko sprejmemo druge ljudi in jih poskušamo razumeti, dobimo vsi nov prostor za mišljenje. Denimo o tem, da vzhoda in zahoda v resnici sploh ni,« sklene Rožman. Roman bo prvič predstavil že jutri v sklopu Festivala angažiranega pisanja Itn. v Vodnikovi domačiji, ob Mohamadu mu bosta družbo delala še novinarja Kristina Božič in Boštjan Videmšek. šum
