Avtorica v svojem članku navaja tudi raziskavo RN4CAST dvanajstih evropskih držav (Belgija, Anglija, Finska, Nemčija, Grčija, Irska, Norveška, Poljska, Španija, Švedska, Švica in Nizozemska), s katero želi prikazati, da je treba v slovenskem zdravstvenem sistemu imeti več diplomiranih medicinskih sester, da bi zmanjšali umrljivost. Dejstvo je, da je v Sloveniji osem fakultet za zdravstveno nego in dovolj medicinskih sester, vendar ne želijo delati v takšnem delovnem okolju. Tako Slovenija izobražuje medicinske sestre za delo v tujini. V raziskavo, ki jo omenja avtorica članka, je vključeno samo eno področje (sodelovali so le kirurški bolniki) in, kot avtorica že sama ugotavlja, Slovenija v tej raziskavi ni sodelovala, zato izsledkov ni mogoče posplošeno interpretirati in jih na takšen način prenašati v celoten slovenski zdravstveni sistem. Omenjena raziskava tudi ni primerljiva z našim izobraževalnim in zdravstvenim sistemom, saj je naš sistem drugačen, kot ga imajo države, ki so sodelovale v raziskavi. V drugih državah nimajo dvostopenjskega izobraževanja za medicinske sestre, kot ga imamo pri nas.

Z intenzivnim razvojem medicine in farmacije je zdravstvena nega primorana slediti novim metodam diagnostike in zdravljenja. Vseživljenjsko učenje je nujno in medicinske sestre v kliničnem okolju se dnevno izpopolnjujemo. Teorija brez prakse je slepa in ne zagotavlja kakovostne zdravstvene nege.

Poklicne kompetence, kot jih predlaga Zbornica zdravstvene in babiške nege ter na podlagi katerih medicinske sestre razvršča v različne kategorije, v zdravstveni dejavnosti ne bodo rešile nevzdržnih razmer, saj predlaganih teoretičnih kompetenc ni mogoče implementirati v prakso. Temu ni mogoče slediti, saj srednje medicinske sestre v času dežurstva dejansko opravljajo tudi določene naloge, za katere v dopoldanskem času nimajo pooblastil. Na razpise se slovenske medicinske sestre ne prijavljajo in bežijo iz poklica, saj njihovo strokovno znanje in delo pri nas ni cenjeno. Od kod boste dobili srednje medicinske sestre za klinično delo, da bodo neposredno ob pacientu, če svojih ne znate ceniti in jih zadržati? Jih boste uvažali iz drugih držav, kjer je strokovno znanje slabše, poleg tega ne bodo znale slovenskega jezika? Bodo ob tem potrebni še prevajalci, da bo zagotovljeno komuniciranje med bolnikom in medicinsko sestro v slovenskem jeziku v Sloveniji?

V zdravstvu je pomembno timsko delo, saj tudi analiza kaže, da je treba združiti različno strokovno znanje (in ne več osebja), ki bi bilo učinkovitejše pri izboljševanju kakovosti. Samo z dobrim timom se doseže želeni cilj, ne pa z drobljenjem kompetenc na prafaktorje; te kompetence so lahko le teoretične, v praksi pa so popolnoma neuporabne in neučinkovite. Poklicne kompetence naj pripravijo medicinske sestre, ki imajo klinično prakso in poznajo dejanske razmere v zdravstvu, ne pa da jih pišejo teoretiki, ki težkega bolnika nikoli niso videli, kaj šele da bi ga negovali. Z uvajanjem teoretičnih kompetenc je v zdravstveni negi posledično dejansko nastala velika zmeda, ki jo naši bolniki zelo dobro občutijo. Nedopustno je, da samo diplomiranim medicinskim sestram/diplomiranim zdravstvenikom in diplomiranim babicam/diplomiranim babičarjem po končani formalni strokovni izobrazbi ni treba opravljati pripravništva in strokovnega izpita s področja zdravstvene dejavnosti, ki ga morajo opravljati vsi drugi zdravstveni delavci (na primer zdravnik, doktor dentalne medicine, magister farmacije, inženir farmacije, farmacevtski tehnik, profesor zdravstvene vzgoje, višja medicinska sestra, diplomirana medicinska sestra – visoka izobrazba, pridobljena najpozneje do 31. 12. 2009; te poklice določata tudi Direktiva 2005/36/ES in Direktiva 2013/55/EU o priznavanju poklicnih kvalifikacij). To je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti.

Tako diplomirana medicinska sestra takoj po končanem izobraževanju (brez opravljenega pripravništva in strokovnega izpita) dobi licenco za obdobje sedmih let in je sposobna samostojno opravljati delo ter je v neposrednem stiku s pacientom. Postavlja se vprašanje: ali so diplomirane medicinske sestre brez opravljenega pripravništva in strokovnega izpita (ki ga morajo za samostojno delo opraviti vsi drugi zdravstveni delavci) varne za bolnika, če so po trditvah avtorice srednje medicinske sestre z opravljenim pripravništvom in strokovnim izpitom ter večletnimi delovnimi izkušnjami nevarne za bolnika? Dejstvo je, da imajo srednje medicinske sestre veliko delovnih izkušenj in opravljajo delo v neposrednem stiku s pacientom. Uporabniki zdravstvenih storitev pa so tisti, ki bodo povedali, kakšno medicinsko sestro si želijo v zdravstveni obravnavi. Ali si želijo visoko izobraženo medicinsko sestro, ki ima le teoretično znanje, dejansko pa ni sposobna opraviti intravenske terapije na domu? V praksi se dogaja, da patronažna sestra, ki je diplomirana medicinska sestra, nima kompetenc, da bi na domu opravila intravensko terapijo, lahko pa jo aplicira pacient ali njegov svojec?! Za takšno nevzdržno situacijo na področju zdravstvene nege je odgovorna elita na Zbornici zdravstvene nege, ki je usmerjena k akademskim ciljem in ne pozna kliničnega okolja. Zato, odločevalci, upoštevajte klinično stroko, in ne argumentov moči posameznih elit, ki jim ni mar za javni interes, saj so dokazali, da delajo v korist posameznikov.

MARIJA ŠPELIČ, dipl. m. s.