Nemški šovinisti proti obsodbi Hitlerja.
Monakovo, 29. marca. (Kor. ur.) Uradno se objavlja: Kakor se govori, se pričakujejo pri proglasitvi razsodbe v Hitlerjevem procesu demonstracije v velikem obsegu, kar nekoliko potrjuje pisanje nekaterih listov. Policijsko ravnateljstvo v Monakovem opozarja z vsem povdarkom, da bo z vsemi razpoložljivimi sredstvi nastopilo proti demonstraciji ali početju, ki bi ogrožalo javni mir in red. (…)
Narodni dnevnik, 30. marca 1924
Sodba v Hitlerjevem procesu
Monakovo, 1. aprila. Ob ogromnem zanimanju vse javnosti je bila danes dopoldne ob 10.15 razglašena obsodba proti Hitlerju in tovarišem. Hitler, Weber, Kriebel in Pöhner so obsojeni radi veleizdaje vsak na pet let zapora v trdnjavi, vštevši preiskovalni zapor. (…)
Hitler s tremi tovariši mora odsedeti prvih 6 mesecev zapora v trdnjavi: ako se bodo dobro obnašali, bodo tudi oni pogojno izpuščeni na svobodo. Ker pa jim je vračunjen preiskovalni zapor, zato bo morda Hitler s svojimi tremi tovariši čim prej izpuščen. (…)
ODMEVI RAZSODBE V ČASOPISJU.
London, 1. aprila, h. »Standard« piše precej obširno o razsodbi v Hitlerjevem procesu ter meni, da izgleda oprostitev Ludendorffa kot kak dogodek v opereti.
Berlin, 1. aprila, h. Vsi listi se bavijo z razsodbo v Hitlerjevem procesu. Časopisje desnice poveličuje razsodbo monakovskega sodišča s tem, da jo imenuje salomonsko. Juridično baje neoporečna razsodba se je omilila, glede moraličnih slabosti, ki jih ima, s tem, da so se določile pogojne kazni. Nemško-nacionalni list »Deutsche Zeitung« zahteva, naj bavarska vlada kot nositeljica najvišje državne oblasti takoj odpusti obsojencem potom amnestije naloženo kazen. (…) Razsodba predstavlja vsekakor srednjo linijo med čisto juridičnim stališčem in uvaževanjem razpoloženosti nemške javnosti.
Jutro, 2. aprila 1924
Ludendorff je zdaj kandidat
Berlin, 2. apr. – »Kakor smo pričakovali!« – Tako komentirajo socialistični in republičanski krogi v Berlinu sploh rezultat veleizdajniškege procesa v Monakovem. Vsi demokratični elementi se zgražajo nad justično farso na Bavarskem, v kateri je bil general Ludendorff oproščen. Kakor se danes poroča, je obsodba Hitlerja in ostalih fašistov tudi komedija. Sodišče je pozneje izjavilo, da je dovolj, če Hitler s svojimi tovariši vred odsedi šest mesecev v trdnjavski ječi. Obsodba je bila pet let.
Ne drugi strani pa monarhisti in nacionalisti sploh nore od veselja, ker je bil njihov »junak« Ludendorff oproščen. Nemška »ljudska stranka za svobodo« ga je takoj imenovala svojim kandidatom za poslanca v parlamentu. (…)
Prosveta (Chicago), 3. aprila 1924
Epizode iz Hitlerjevega procesa.
Pred proglasitvijo razsodbe je izgledalo Monakovo kakor vojaški tabor. Povsod so korakale vojaške patrulje in policaji. Med množico, ki se je zbrala pred žično oviro, pa so se gibali tajni agenti, pripravljeni, da vsak trenutek nastopijo proti elementom, ki bi skušali kršiti javni red.
V razpravni dvorani je bilo vse nervozno. Točno ob 10. so vstopili obtoženci v vojnih uniformah. Hitler in poročnik Frick sta bila oblečena civilno. Prvi je ponosno vstopil Ludendorff v generalski uniformi z vsemi odlikovanji. Poslušalcev se je polastilo vznemirjenje in bili so vsak čas pripravljeni demonstrirati. Ko je predsednik razglasil sodbo nad Hitlerjem, so začeli poslušalci žvižgati in vpiti: »To je škandal!« Oprostilna razsodba Ludendorffa pa je vzbudila splošno odobravanje, ki pa se je kmalu spremenilo v demonstracijo. (…)
Narodni dnevnik, 4. aprila 1924
Odmevi münchenskega procesa.
V Münchenu so stali pred sodiščem vodja nemških fašistov v Bavarski Hitler in general Ludendorff s tovariši, obtoženi veleizdaje proti nemški republikanski državi. Obtoženci so zagrešili pač najtežji zločin proti državi, ko so z orožjem v roki skušali odstraniti bavarsko vlado ter postaviti svojo diktatorsko oblast nad deželo in potem nad celo državo. Obtoženci so proces spremenili v pravo šovinistično in militaristično agitacijo in ko so par tednov govorili o vsenemškem nacijonalizmu, o sili in slavi nemškega orožja, o boju proti socializmu – marksizmu, ko so se rogali ustanoviteljem nemške republike, pacifistom, Vatikanu, vsem glasilcem svetovnega miru in sprave itd., je zastopstvo nemške republikanske države zlezlo pod klop in razsodba v tem procesu je bila prava parodija pravice. General Ludendorf je bil oproščen, oprostitev drugih obtožencev se je pa markirala z malimi globami ter s pogojnim in odložljivim trdnjavskim zaporom. Trdnjavski zapori v Nemčiji so še iz fevdalnih časov ter pomenijo nekak »častni« zapor. – Oficirje, junkerje in druge »visokorodne« so pošiljali radi dvobojev in raznih kravalov v gradiče, kjer so imeli navidezno nadzorstvo profoza, a so se lahko svobodno šetali, popivali v kazini ter dobivali celo dopuste iz trdnjavskih »zaporov«. V take razkošne zapore, ki bi se po pravem morali imenovali letovišča, bodo sedaj poslali Hitlerja in tovariše za par mescev ali tednov, obsodba se pa glasi na 5 in poldrugo letni trdnjavski zapor. (…)
Straža, 4. aprila 1924
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
