Tedanjega šefa tajne policije Radomirja Markovića in visokega predstavnika službe državne varnosti Milana Radonjića so obsodili na po 30 let zapora, še drugega visokega predstavnika državne varnosti Ratka Romića in nekdanjega agenta varnostne službe Miroslava Kuraka pa na po 20 let zapora. Kurak je sicer še vedno na begu.
Romiću in Radonjiću so upoštevali tudi čas, ki sta ga preživela v priporu in hišnem priporu. Marković pa že prestaja 40-letno zaporno kazen zaradi poskusa umora opozicijskega voditelja leta 1999, ko so umrli štiri ljudje. Ker se v Srbiji zaporne kazni ne seštevajo, bo prestajal najvišjo dosojeno.
Tožilstvo je za četverico sicer v tem primeru zahtevalo najvišjo, 40-letno zaporno kazen.
Sojenje se je pričelo leta 2015 in takrat je odvetnik družine umorjenega novinarja Slobodan Ružić zatrdil, da je umor lahko kot edini naročil nekdanji srbski predsednik Slobodan Milošević. Tožilstvo je vpletenim očitalo, da so Ćuruvijo umorili zaradi njegovega nastopanja v Srbiji in tujini ter kritik na račun državne oblasti, da bi tako vplivali na javno mnenje. Delovali naj bi kot organizirana kriminalna skupina, v kateri je imel vsak svoje naloge in cilje.
Ustrelili so ga pred domom
Takrat 50-letnega Slavka Ćuruvijo, vidnega kritika Miloševićevega režima, so neznanci ustrelili pred njegovim domom v Beogradu, in sicer le dobra dva tedna po začetku vojaškega posredovanja zveze Nato v Srbiji. Ustrelil in ubil naj bi ga Kurak, sostorilec pa naj bi bil Romić, ki naj bi novinarjevo soprogo Branko Prpo s pištolo udaril po glavi, da se je onesvestila.
Ćuruvija je bil lastnik časnikov Dnevni telegraf in Evropljanin. Miloševićev režim je izhajanje Dnevnega telegrafa začasno prepovedal, Ćuruvijo pa je leto pred umorom večkrat denarno kaznoval »zaradi vznemirjanja javnosti« v tedniku Evropljanin.
Njegov umor 11. aprila 1999 velja za eno najtemnejših skrivnosti Srbije iz časov Miloševićevega režima. Vsaka oblast po demokratičnih spremembah leta 2000 je obljubljala, da bo umor razrešila, a se je to zgodilo šele 20 let po umoru.
