Med (ustavnimi) pravniki včeraj nismo našli sogovornika. Nekateri so se izgovorili, da materije ne poznajo, drugi se niso bili pripravljeni izrekati. Povsem jasen pa je bil dr. Matej Avbelj. »Rešitev, ki jo je predstavil minister Pikalo, ni skladna z ustavo. Še več: z njo izigravajo namen ustavne odločbe. Neutemeljeno razlikujejo med obveznim in razširjenim delom programa. Neustavno je že to, da šolam jemljejo sredstva, čeprav so bili pobudniki ustavne presoje s svojo pobudo uspešni. Gre za ravnanje v slabi veri z očitnim ideološkim predznakom, na plečih otrok.« Tudi bivši ustavni sodnik Ernest Petrič poudarja, da je z ustavnopravnega stališča popolnoma jasno, da mora država tisto, kar je zasebnim šolam predpisala, financirati v enakem deležu kot v javnih šolah. »Če je zasebna šola dolžna ponuditi šolo v naravi, potem jo je država dolžna financirati. Enako velja za dodatni ali dopolnilni pouk, če je to država naložila šoli z akreditiranim programom. Če pa zasebna šola programu doda neke dodatne izbirne predmete, obisk v Vatikanu ali kaj podobnega, pa to ne sodi v obvezni del. To je njihova stvar, to naj financirajo same.« me, ri
Bo ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe?
Ustavni sodniki so se na včerajšnji seji lotili obravnave nove pobude za oceno ustavnosti določila zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki govori o financiranju zasebnih devetletk. Pobuda je bila na ustavno sodišče vložena junija 2016, torej slabega pol leta po izteku roka, v katerem bi moral zakonodajalec to določilo uskladiti z ustavno odločbo. Pobudniki predlagajo, naj ustavno sodišče do sprejema ustrezne zakonske rešitve samo določi način izvršitve svoje odločbe. To možnost je na primer izkoristilo, ko je ustanovilo občino Ankaran. Bivši ustavni sodnik Jan Zobec, ki je bil poročevalec pri odločanju o neustavnosti ZOFVI, je pred letom dni v intervjuju za Delo dejal, da bi lahko ustavno sodišče (US), ko bi znova ugotovilo obstoječo, še vedno trajajočo protiustavnost, s sodniškim aktivizmom stopnjevalo sankcije. In sicer tako, »da bi samo, z načinom izvršitve – za kar ima možnost po zakonu o ustavnem sodišču – začasno stopilo v čevlje zakonodajalca ter namesto njega uredilo ustavno materijo financiranja zasebnih šol«. Zobec sicer priznava, da ustavna odločba nič ne govori o dopolnilnem in dodatnem pouku, podaljšanem bivanju, jutranjem varstvu, neobveznih šolskih vsebinah, ker o tem niso bili povprašani. Po njegovih besedah izvršitev ustavne odločbe pomeni stoodstotno financiranje javno potrjenih programov. »Kar je več od tega, z odločbo ni bilo zapovedano. To je potem stvar politike, vsekakor pa mislim, da bi država morala financirati tudi dopolnilni pouk. Ne samo v 85 odstotkih, tako kot zdaj, ampak v celoti ter ga izenačiti s tistim v javni šoli. Če dopolnilni pouk, ki ni nadstandarden, in dodatno jutranje varstvo, ki tudi ni nadstandardno, ne bosta enako financirana, bodo otroci v zasebnih šolah v slabšem položaju od otrok v javnih. Za takšno razlikovanje ni razumnih razlogov.«