Optimizem ob delovnem zagonu nove vlade je kmalu minil. Zatišje je mimo, znova so pred vrati množične odpovedi zdravnikov in napovedi vsesplošne stavke. Državljani se sprašujemo: mar ni ravno lani Cerarjeva vlada v povsem ločenem pogajanju z zdravstvom tem povečala plače bolj kot drugim javnim uslužbencem?

Nenehne primerjave s tujino so neprimerne. Mi vsi smo v Sloveniji in imamo slovenske plače in slovenske pokojnine. Je pa študij pri nas zastonj in ne stane celega premoženja tako kot v tujini. In ko beremo lestvico najbolje plačanih Slovencev, so v prvi tretjini zdravniki.

Res je, to je zelo odgovoren poklic. In vendar: mar ni vsak poklic tak, če ga opravljaš vestno in pošteno? Da gre tu za življenje, je res. Toda ali nima tudi pilot v rokah našega življenja, ko sedemo v letalo? Ali ni od vestnosti in odgovornosti šoferja avtobusa in vlakovodje odvisnih veliko življenj? In ali ni od gasilcev, ki hitijo na pomoč ob požaru ali ob prometni nesreči, prav tako odvisno marsikatero življenje? Zadnje grožnje, da bo množica ljudi ostala brez zdravnika, da bo prišel na vrsto tisti srečnež, ki pač bo, so zastrašujoče in kličejo po resnem pristopu vlade.

Poraja se tudi vprašanje, kako lahko na primer v Bolnišnici Jesenice delo teče urejeno – na vrsti si ob točno določeni uri, nima finančnih izgub –, v UKC Ljubljana pa so kljub izdatnim dodatnim sredstvom izjemne izgube, vsak dan daljše čakalne vrste… Kakor koli se stvari obrača in prikazuje, se vse začne in konča s poznavanjem dobre organizacije dela, ki jo nekateri (preredki) vodje odlično obvladajo, drugi očitno o tem nimajo potrebnega znanja. Zaradi vseh nerazumnih pogojev in zahtev pa se v ljudeh porajata čedalje večje nelagodje in razočaranje.

Če sta po Hipokratovi zaprisegi na prvem mestu humanost in nesebična predanost poklicu – vedno pomagati vsakemu pomoči potrebnemu –, potem tega v slovenskem zdravstvu kmalu ne bo več. Žalostno.

Mira Kofler, Škofja Loka