Že v mladosti je želel postati slikar. Njegov profesor v nižji gimnaziji je bil poznani bosanski kipar Franjo Leder. »Dal nam je priložnost, da slikamo, tiste, katerih slike so mu bile všeč, pa je povabil v svoj atelje, med njimi tudi mene. Takrat sem se okužil s slikarstvom,« se je spomnil. V mladosti je slikal na dvorišču, a teh slik ni ohranil, za kar mu je zdaj žal, saj so bile po njegovem mnenju zelo dobre. Toda njegovi starši se niso strinjali s tem, da bi si ustvaril kariero v umetnosti. »Veste, Leder je bil pravi boem in ni bil ravno nekdo, ki bi ga moji starši hoteli za mojega vzornika,« se je zasmejal. Na srečo je bil dober v matematiki, zato je študiral strojništvo in se vpisal tudi na višjo šolo za organizacijo v Novem Sadu ter postal inženir organizacije dela. To delo je opravljal, vse dokler ni šel v pokoj.
Kot upokojenec pa je ponovno odkril slikarstvo in postal pravi samorastnik, saj nikoli ni hodil v slikarsko šolo. Med vojno se je v pomanjkanju materiala znašel tako, da je v tempera barvice vmešal jajce. »Zato, da niso bile le navadne barvice,« se je zasmejal. Postal je član likovnikov kantona Tuzla in kolegi so ga nagovorili, naj slike tudi razstavi. Prvo razstavo je imel leta 1996 in tako se je začela njegova zdaj zelo dejavna slikarska kariera. Zelo hitro se je povezal z leta 1993 ustanovljeno skupnostjo Slovencev v Tuzli, ki jo trenutno vodita predsednica Dragica Tešić in predsednik izvršilnega odbora Dušan Dragan.
V društvu Slovencev imajo bogat kulturni program. Imajo ženski pevski zbor Slovenčice, ki zelo uspešno nastopa v Bosni in Sloveniji, organizirajo šolo slovenščine, imajo pa tudi likovno sekcijo, ki jo je od leta 2001 pa vse do leta 2014 vodil Vlatko Zimmer. »V likovni sekciji je bilo veliko nadarjenih otrok. Imeli smo slikarsko šolo, ki je bila zelo poznana v Tuzli, in nekaj izmed nekdanjih učencev je še vedno slikarjev ali pa so postali arhitekti.« Vsako leto organizirajo likovno kolonijo Slovenci v Tuzli, ki se je udeleži okoli 13 slikarjev, večinoma Slovencev, ki živijo v tujini. Tudi gospod Zimmer redno obiskuje likovno kolonijo za slovenske slikarje v tujini, ki jo vsako leto organizirajo v Mostu na Soči. »Tam sem naredil nekaj skulptur,« se je pohvalil. Sicer trenutno najraje ustvarja v akrilu. Doma, v trinajstem nadstropju stolpnice z pogledom na vse mesto, ima majhen atelje. »Trenutno najraje slikam cvetje, nekaj časa sem veliko upodabljal metulje, rad tudi ustvarjam abstrakcije. Slikam le s črtami,« je razložil in pokazal svoje živopisne slike.
Vonj po habsburški monarhiji
V društvu Slovencev v Tuzli z veseljem sprejmejo vsakogar, ki je imel slovenske prednike vsaj tri generacije nazaj. In prav v to skupino spada Vlatko Zimmer. Zgodba njegove družine je taka, kot bi bral zgodovino habsburške monarhije. Ko je namreč monarhija anektirala Bosno, se je tja odpravilo veliko delavcev, predvsem rudarjev. Njegov oče je prišel z Reke, praded po očetovi strani je bil poročen s Čehinjo iz Vojvodine, babica pa z Madžarom. Prava habsburška mešanica. »Vem, da so Zimmerjevi prišli sem v času Marije Terezije, ko so štirje bratje kupili veliko zemlje vse od Rume v Srbiji do Tuzle. Zdaj pa je veliko Zimmerjevih v Južni Ameriki,« opisuje zgodovino svoje družine.
Slovenec je po mamini strani. Njegova mama je bila Slovenka, a je bila že druga generacija Slovencev v Tuzli. »Rojena je bila v Tuzli, saj se je moj ded, ki izhaja iz Šentruperta pri Mirni, leta 1904 prek Romunije naselil v Tuzli,« je razložil svoje slovenske korenine. Njegov ded je bil rudar in sprva je delal v rudniku v Romuniji, nato pa se je skupaj s še petimi slovenskimi družinami preselil v Tuzlo in nekaj teh družin še vedno živi tam. »Le med prvo svetovno vojno se je ded vrnil v Slovenijo, a del družine je ostal v Tuzli in po vojni so se ponovno vsi preselili v Bosno,« je opisoval svojo pisano družinsko zgodovino.
Slovenci v Tuzli so bili vedno močno povezani z zgodovino kraja. Eden izmed njih je bil Fran Maselj, ki je napisal enega prvih bosanskih romanov Gospod Franjo. Slovenci so tudi sodelovali v husinski buni, veliki stavki rudarjev leta 1920. Tudi vodja protestov je bil Slovenec Karlo Železnik iz Zagorja.
Tuzla, mesto stotih nacionalnosti
V družini gospoda Zimmerja so v njegovem otroštvu govorili slovensko. »Do svojega sedmega leta sem bolje govoril slovensko kot srbohrvaško, zato sem imel velike težave v šoli,« se je zasmejal. Kasneje je znanje jezika pozabil in ga obudil šele, ko so v društvu Slovencev organizirali pouk slovenščine. A kot pravi, pred bosansko vojno ni bilo pomembno, katere narodnosti je kdo. »Ne sprašujte me o bosanski politiki, ker za to ni prave rešitve,« se je zasmejal. In dodal, da je Tuzla tudi zdaj zelo posebno mesto, kjer nacionalne ideje niso pomembne, saj je mesto že zgodovinsko mešanica različnih narodov. »Ravno pred nekaj tedni smo imeli dneve narodnih manjšin v Tuzli in smo našteli 20 različnih narodov. Pred vojno jih je bilo verjetno še več. Tudi Slovencev je bilo pred vojno več, skoraj 1500 družin, zdaj je ostalo še približno 250 družin,« je razložil.
Gospod Vlatko ne pozna svojih sorodnikov v Sloveniji. Njegov ded je bil Johan Miklavčič, prababica pa je bila Gertruda Mitkovšek iz Trbovelj, tudi babica je bila rojena v Trbovljah s priimkom Predovnik. »V Tuzli so tri družine Miklavčič, z eno smo bili v sorodu. Na facebooku sem že spraševal ljudi, ali kdo kaj ve o mojih slovenskih sorodnikih, a nisem dobil nobenih pravih odgovorov.« Sicer pa Vlatko Zimmer pravi, da je njegova narodnost kar – umetnik.
