Bavčarja se spominjam še kot miličnika v 70. letih na oddelku milice v Črnučah. Ne vem, ali je odslužil obvezo v milici zaradi plačanega šolanja v kadetnici in šel na redni študij politologije. V poznih 80. letih se pojavi kot predsednik odbora za človekove pravice in odigra ključno vlogo v zadevi JBTZ; za nagrado dobi v prvi Peterletovi vladi stolček ministra za notranje zadeve. S svojo mogočno pojavo in odločnostjo je vlival zaupanje. Osebno sem mu zameril administrativno upokojitev 50-letnega zdravnika v šoli za miličnike kadete, na to mesto je prišla njegova žena zdravnica.
V sobotni prilogi Dela (30. 3.) preberem pismo bralca Blaža Finka, trenutno Bavčarjevega sojetnika na Dobu, z naslovom Pomagači tajkunov končali globoko v dolgovih. V pismu se Blaž Fink sprašuje, kako je mogoče, da je bil Bavčar že v začetni fazi nastopa petletne kazni nameščen na polodprti oddelek zapora in zdaj po petini odslužene kazni deležen zunajzavodskih ugodnosti v trajanju 53 ur (vikendi).
Zanimivo je to pisanje zapornika Finka, kjer govori, da je Bavčar s svojim lomastenjem prizadejal slovenskemu gospodarstvu več kot 800-milijonsko škodo, v evrih seveda. Ni podatka, nadaljuje, koliko življenj je bilo neposredno in posredno eksistenčno ogroženih ali so se celo končala tragično. In res je, kar je Fink zapisal. Koliko tovarn je šlo v stečaj zaradi lomastenj različnih tajkunov po slovenskem gospodarstvu z namenom, da si prisvojijo lastnino za svoje bolne kapitalistične ambicije? Če samo pomislim na IUV, ki je leta 2008 čez noč šla v stečaj, 600 delavcev je ostalo brez službe, pa ni nihče ustanavljal odbora za človekove pravice, delavci so bili prepuščeni sami sebi.
Ko mi je zdravnik z začetka tega pisma v kadetnici leta 1991 povedal, da mora zaradi Bavčarja v administrativno upokojitev, sem mu rekel: Palica ima vedno dva konca, nič bat. No, ta čas je zdaj nastopil.
Vid Drašček, Vrhnika